Danes se odpravljamo s turistično agencijo Jupiter na Krf. Gremo samo v štirih, bomo pa imeli apartma za 6 ljudi, tako da bi znalo bit’ zanimivo
Alkohola je več kot dovolj, hrane imamo tudi kar nekaj, glede obleke se pa ne obremenjujem toliko
Anyway, imejte se fajn, se beremo nazaj enkrat po 10.9., ko se vrnem
Adios !
P.S. Za pravo grško vzdušje lahko poslušate sirtaki na mojem blogu
Stricu so se ob vračanju z morja in hudih nalivih pokvarili brisalci, zato smo morali v Senju poiskati mehanično delavnico. Mwž je z improvizacijo rešil problem z brisalci, sam sem pa kolovratil okoli delavnice in našel nemškega BMW X5… Zanimiva reč.
Mujo i Haso stanovali u istoj zgradi. Jednog dana Mujo zovne policiju i kaže: - “Molim vas to nema smisla. Haso me odozgo popišo, a čini mi se da on i nema neke papire za ovaj stan.”
I odu policajci kod Hase i kažu mu:- “Ma bolan Haso sta to radiš, sto pišaš po čovjeku”, i traže mu papire za stan.
A Haso izvadi po 100 maraka, dade policajcima i obeča da neče više. Silaze policajci a Mujo ih pita šta je bilo.
Kažu policajci: - “E moj Mujo, kakve on papire ima, da te posro ne bi mu ništa mogli.”
——————————————–
Nekega popoldneva se je odvetnik Stojan Zdolšek vozil v svoji
limuzini,ko je ob cesti zagledal dva moška, ki sta jedla travo.
Padla sta mu v oči, zato je naročil svojemu šoferju naj
ustavi ter izstopil, da bi zadevo pobliže raziskal.
Prvega moža je vprašal: ”zakaj jesta travo? ”
”Nimava denarja za hrano”, je odgovoril revni mož.”Zato
morava jesti travo”.”Če je tako, potem lahko greš z menoj in ti
bom dal jaz jesti”, je odgovoril odvetnik.”Ampak gospod, imam
tudi ženo in dva otroka.”So tamle pod drevesom”, je rekel prvi
mož.”Naj pridejo zraven” je odgovoril odvetnik. Potem se je obrnil
k drugemu ubogemu možu in mu rekel:”tudi ti pojdi z nami”. Drugi
mož je s preplašenim glasom dejal:” Ampak gospod,tudi jaz imam ženo
in ŠEST otrok!”.”Tudi njih pripelji”, je odgovoril odvetnik. Vsi
so vstopili v avto, kar ni bilo enostavno niti za tako velik
avtomobil, kot je limuzina. Ko so bili končno na poti, se je eden od
ubogih mož obrnil k odvetniku in mu rekel:”Gospod, preveč ste
prijazni. Tisočkrat hvala, da ste nas vse vzeli s seboj!” Odvetnik
je odgovoril:”Ni za kaj, to sem storil z veseljem. Prepričan sem,da
vam bo všeč moja parcela.Trava je visoka že skoraj pol metra”.
Besedilo je v komentarjih
Včeraj smo se z Anjo in mojo sestro odpravili proti Hrvaški, natančneje - šli smo v Katoro. Ko sem bil majhen, sem se tam rad vozil na toboganih (1 žeton = 3 kune), še raje pa s tisto “burelco”, ki se mi je zdela podobna avtu.
Imeli smo krasen dan, ljudi ni bilo veliko, za tuše je odlično poskrbljeno (na senzor) in ne tako kot v Simonovem zalivu, kjer čakaš na 2 tuša tudi po 15 minut. Vsi trije smo se nekajkrat peljali s tobogani, sam sem seveda moj pogum dokazoval na rdečemu in tudi plačal ceno namazenega hrbta s sončno kremo, odločnim štartom in vožnjo po lopaticah in petah (vse to, da bi šlo bolj hitro), ta cena pa je bila takšna, da sem ob pristanku v bazen (hotel sem še malo zaglisirati, tako kot v Čateških toplicah in sem zato dvignil noge) zaribal s hrbtom po dnu nizkega bazena. Peklo je.
Potem smo se šli vozit z “burelco” za 4 osebe in 80 kun na uro (imam tudi video pedaliranja, a sem ga namenoma izpustil, ker imate za danes že zadosti, predvidevam :)):

Več kot toliko tudi ta mašina ne gre, očitno ima limitator
Potem smo se zapeljali še do Savudrije (Zambratija), kjer smo obiskali zaliv, kamor sem se veliko hodil kopati (potapljati !!!) v mladosti…



Žal pa je ta zaliv danes precej umazan, voda je kar izhlapela (oseka?) in zato smo se obrnili proti Bašaniji ter se ustavili pri hotelu Mojmir (presledek?). Tam sem seveda odštel 20 KN za parkirnino, da ne bi bilo kakšne kazni (:D) - uradna cena je 50 KN in potem smo se lahko kopali. Spomnil sem se na čase, ko sem bil tukaj s šolo (4. razred), kjer sem položil srebrnega in zlatega delfinčka (ja, takrat, ko še nisem pil pive :))… Nasploh mi je Savudrija & okolica precej bolj všeč kot Dalmacija (pa še bližje je), edino cenovno mi ni sploh nič všeč.
Potem smo se odpeljali nazaj, na mejnem prehodu Dragonja smo imeli malo gužve, a ni bilo panike (~ 20 minut).


Super dan !
Prejšnji teden sva bila z Anjo en dan na bazenu v Ajdovščini, kateri se mi precej bolj dopade kot goriški, saj je v Ajdovščini v okolici bazena veliko travnikov, 2 igrišči za odbojko na mivki, igrišče za otroke, kup sence,… Pri nas je pa beton. in ploščice. Fajn je bilo, četudi je bila voda precej mrzla.
Odpravila sva se tudi do izvira Vipave - če bo kdo rabil za referat
Potem pa sva šla do Cola in tam zavila za Javornik - proti Kanjemu dolu, kjer sem v sedmem razredu preživel (dobesedno) tridnevne priprave na birmo. Ugotovitve? Precej bolj poštiman dom, ogromno igral, urejena okolica, wcji, popolnoma drugače kot pred leti, ko sem bil tam. Samo za vas sem se potrudil in izbrskal “Poročilo o vikendu s Svetim Duhom - 18.1. - 20.1.2002″ - pustolovščina s Svetim duhom. Tako sem napisal, ko sem bil v 7. razredu:
V petek, 18. januarja smo se ob 15.00 odpravili na pustolovščino s Svetim Duhom v Kanji Dol. Tam smo se najprej nastanili v sobah in potem smo se v jedilnici razdelili v skupine. Bilo je veliko snega. V skupinah smo se najprej igrali razne igrice do (po mojem okusu) “slabe večerje” (zelenjavna mineštra). Seveda smo pred in po jedi molili. Po večerji smo se igrali do 23.00, potem pa smo zmolili in šli spat. Bilo je zelo mraz, a vseeno sem v spalni vreči še kar dobro spal. Zjutraj smo se zopet zbrali v jedilnici, si razdelili opravila, zmolili in pozajtrkovali. Po zajtrku je morala naša skupina poskrbeti za zgornje nadstropje (pomesti, očistiti WC) in še sestaviti prošnje. Očistil sem WC in sestavil prošnjo, ko sem zagledal nekega “hribolazca”, ki hodi proti našemu domu. Bil je naš župnik. Potem smo imeli mašo (11.00 - 12.00). Po maši smo vsi nestrpni pojedli kosilo in se šli sankat. S sestro Rebeko smo hoteli iti na Javornik, a na žalost se je nekaj naših “sotrpinov” vrnilo v dom, zato smo se tudi mi morali vrniti. Ko smo se vrnili domov, jih je sestra Rebeka okarala in jim določila kazen (cepljenje drv, čiščenje, priprava dvorane, kidanje snega). Ostali smo se šli sankat v bližnjo okolico. Ampak zvečer ni bilo pravega vzdušja, saj smo vsi malo zamerili sestri Rebeki, ker ni pogledala podlage pri igri “Lev”, tako da si je Ana zjutraj pri igri zlomila nogo. V soboto smo šli zgodaj spat (22.00), saj smo bili izčrpani. V nedeljo pa smo se zjutraj že zgodaj zbudili in smo imeli na podstrešju mašo. Po maši smo se vsi veseli napotili domov. Pustolovščina je bila kar zanimiva, le hrana in ogrevanje nista bila po mojem okusu. Rade volje bi šel še na kakšen tak viken, a le, da bi bilo za odtenek modernejša in na bolj obljudenem kraju.
Klemen Konič, 7.razred
———————–
To poročilo je prebral župnik, zato tudi ni toliko kritik. Kolikor se spomnim za nazaj, sem bil jezen zaradi:
- majhnega kaloriferčka v sobi in nekaj milimetrskih šip v slabo tesnjenih oknih
- spanja na nekajcentimetrski spužvi
- katastrofalne hrane (še dobro, da sem si nasel s seboj Toffifee, sicer bi bil umrl)
- odnosa sestre Rebeke do otrok (klofute, “Te bom vrgla ven ponoči in te zaklenila, potem pa si sam pomagaj.” - do najbližjega soseda je 5 km, teženje)
- tega, ker nisi dobil pijače (=kompota), če nisi pojedel zelenjevne mineštre. Bljak.
- ker si moral vso hrano oddati in je nikoli več nisi videl, ker je bila lepo spravljena v plastičnih zabojih v kuhinji (Toffifee sem skril, še dobro)
- ker tam ne lovi mobitel, ker tam sestra Rebeka nima telefona, ker tam plužijo 1x tedensko, ker tiste kraje obišče poštar 1x tedensko (in še dobro, da je prišel tisti dan, ko si je Ana zlomila nogo in jo odpeljal v poštnem Kangooju v bolnišnico)
- ker je bil WC v zgornjem nadstropju hleva, zraven voza za seno (tistega za traktor), kjer je bilo prekleto mraz, zato sem bil tudi 3 dni “zaprt”, če me zastopite, in do tiste nedelje, ko sem prišel domov, se mi domača školjka še nikoli ni zdela tako čudovita. Ampak ok, sem preživel in še vedno sem tu, kajne?
To je bilo že kar nekaj časa nazaj… Najprej sva si z Anjo ogledala stare avtomobile (1920 - 1950 + tudi novejši), eden je bil celo iz leta 1911 in imel prekleto čudne gumačine.
Potem so bili pa na vrsti skoki v vodo, žal ne iz 18 metrskega mostu, ampak iz 4.5 metra visoke skakalnice. Kljub temu so bili nekateri skoki precej zanimivi, kot si lahko ogledate v spodnjem videu. Lep dan.
Skoki
Stari avti
Želim, da vidim, kaj sem pisal, ko sem bil pijan ![]()
Ura je 2.30 zjutraj, prišel sem domov po nekaj pivah, parih kozarcih šprica (vino + Radenska) in precej Whiskey-Colah. Nekateri prijatelji, ki so prišli zalit moj rojstni dan so bili še bolj koma kot jaz in smeh je bil garantiran.
Skratka, noro je bilo, precej fajn žur.
Ostal pa mi je še en konjak, 2 laški pivi, pol ponaredka Jägermeistra iz Hoferja (Kräuterliker = 5 €), pol litra vina, ki sem ga zlil proč in pol nekega ameriškega whiskeya
Folk ne pije a
Oh, kako sem koma
Oh, let’s go to bed.
P.S. Ju3 me bo najbrž sram, da sem to napisal.
P.P.S. Bolj realističnega blogerskega prispevka pa še ne
4-urno fotografiranje gostov s Playboyevima zajčicama (in še stat je treba) je precej naporno. Sploh, če to počneš od 21.00 do 01.00 in potem maš zraven še ogromno ostalega dela.
Moram vam še poročati:
- o skokih in starih avtomobilih v Kanalu
- o ajdovskem bazenu, Kanjemu dolu, Predmeji
- šamponu in še neko razmišljanje sem mislil objaviti, ampak se ga trenutno ne spomnem
Sej bo…
Besedilo je v komentarjih
Tako je bilo na neki žurki na otoku Krapnju, ko sem bil na morju.
Še najbolj všeč mi je bilo to, da so imeli senčnike od Laškega
In si želim vse najboljše
Zdravje, srečo in veliko veselja, druge stvari pa že imam oz. bodo same prišle, če bo zdravje, sreča in veselje.
Lahko rečem, da sem zadovoljen, imam fajn družino, super prijatelje, ogromno znancev, uspešen blog, fajn delo, najbolj fajn pupo na svetu (to pravijo vsi, ma tisti lažejo, jst ne :P)…
Hvala, ker radi berete moj blog (ki zadnje čase ni ravno najbolj ažuren) ! Še ta teden bo malo bolj tako, ker imam ogromno dela, potem bo malo boljše, potem pa grem na Krf, potem pa bo spet boljše