Pred časom se je po slovneski blogosferi kar precej govorilo o Servageu, ki ponuja sicer ugodno ceno in ogromno prostora za gostovanje, vendar je kritik na njegov račun kar precej (predvsem na račun podpore). Obstaja kar nekaj drugih alternativ, ki so cenejše in veliko boljše od Servage.net, vsaj po mojih izkušnjah.
Najprej je tu za omeniti iPage, kjer vam poleg gostovanja (v tem času bodo od vsakega gostovanja namenili 1$ za Haiti) ponudijo kar za 400$ dodatnih ugodnosti. Sicer pustimo pri miru, če so res toliko vredne, ampak vseeno se splača. Prostor, mesečni promet, domene in vse ostalo imate praktično neomejeno. Obljubljajo tudi hitro podporo. Cena: 3.50$ / mesec (2.95 funtov). Edina težava je mogoče v tem, da ne vem, če imajo serverje locirane samo v ZDA, ali imajo tudi kaj čez lužo, če se registriraš kot “United Kingdom”.
Justhost.com je evropski ponudnik “neomejenega” gostovanja. Ponujajo neomejeno vsega (domen, prostor, promet, baze…), strežnike imajo locirane v Evropi (UK I think, čeprav je prav možno, da se motim) in delajo precej hitro in brez težav, vsaj po mojih izkušnjah. Cena: 3.45 € / mesec
Bluehost.com je ponudnik gostovanja iz ZDA in tudi oni vam nudijo neomejeno vsega. Zanimiva mi je njihova nadzorna plošča, ki je (za začetnika mogoče malce prenatrpana) zelo zmogljiva. Sicer pa nimam nekih pripomb na delovanje strežnikov in tudi hitrost. Cena: 6.95$ /mesec
Te trije so moj izbor, kar se tiče spletnega gostovanja. Še najbolj všeč izmed teh mi je JustHost (če se boste naročili, poskusite najprej zapreti okno oz. iti na neko drugo spletno stran, ker vam bodo ponudili še dodatni popust ;)), vendar mislim, da tudi z drugima dvema ne bi smeli imeti problemov (z iPage sam nimam izkušenj, vendar ponudba izgleda mikavna).
Ostali zanimivi ponudniki? WebHostingPad, GreenGeeks, FatCow, HostMonster in pa GoDaddy, čeprav je slednji bolj znan po domenah.
Pri nas “neomejenih” gostovanj še ne poznamo (Webicom ponuja neomejen promet in prostor, vendar samo 2 bazi - kaj ti bo bencin, če nimaš avta varianta :)). Je pa kar nekaj podjetij, ki ponujajo zanimive pakete. Predvsem velja omeniti Domenar, Domovanje, Žabec, e-Uspeh, Domenca, sam pa imam dobre izkušnje z Povezava.com in posledično Veha.net. Veliko ponudnikov strežnikov nima v Sloveniji, ampak “preprodajajo” pakete iz tujine, o čemer bomo rekli kakšno besedo na koncu prispevka. Ostalih pa ne poznam, nekaj časa nazaj se je veliko govorilo o enih ponudnikih iz Štajerske, vendar sem pozabil ime. Predlagajte koga v komentarjih
Osebno vam odsvetujem uporabo brezplačnih gostovanj - mogoče za kakšno testiranje, kaj več pa ne. Raje recite prijatelju ali nekomu, ki ga poznate, če bi vam posodil malce prostora na kakšnem serverju za mesec ali dva, da boste videli, kako zadeva laufa. Obstajajo pa brezplačna gostovanja, na temle naslovu najdete nekaj najbolje ocenjenih. Videl sem že strani, ki so gostovale pri Zymic.com, slišal sem tudi že za 000webhost.com, za osebne strani je pa baje najboljši 50webs.com. Tukaj res ne bi znal kaj preveč priporočati
Izogibajte se brezplačnega gostovanja, tako kot sem že omenil (skorajda brez podpore, dolgi odzivni časi, če sploh). Pri slovenskih ponudnikih poglejte, kje se nahajajo njihovi strežniki - za večino manjših in srednje velikih spletnih strani to ni toliko pomembno, vendar pri kakšnih večjih projektih pa šteje vsaka (mili)sekunda (za primerjavo: odprite ukazno vrstico (cmd) in vtipkajte ping domenca.com, nato pa ping webicom.com ~ primerjajte rezultate “time” -> domenca: ~11 milisekund, webicom: ~190 milisekund). Obenem pa se lahko izognete tudi nedostopnosti zaradi tega, ko gre kdaj kaj narobe nekje med Slovenijo in tujino. Prednost slovenskih ponudnikov je predvsem v tem, da imate podporo v slovenščini in lahko kolnete po slovensko, ko gre kaj narobe
Za osebne, neprofesionalne in neke hobi strani ali projekte, kjer potrebujete veliko prostora in ste pripravljeni počakati kakšno sekundo ali dve več na račun nižje cene (govorim za obsežne spletne strani), pa se vam splača obrniti v tujino, kjer so cene gostovanja precej nižje kot pri nas. Ali pa lahko naredite tako kot Marko in furate server doma v predalu
Programi, ki jih priporočam za uporabo, seveda odvisno od namena:
Sem še kaj pozabil? Priporočaj v komentarjih !!
Čiščenje prelaza Vršič, April 2009 from maticek v on Vimeo.
Neverjetno, koliko snega se nabere čez zimo na Vršiču. Letošnje leto je bilo baje prav grozno, kot lahko tudi vidite na zgornjem videu. Zdej kar verjamem, da prelaz večkrat zaprejo in da je velikokrat “prevozen samo z verigami”. Ne znam si pa predstavljat, kako so ruski vojni ujetniki tam gradili cesto (sej zaradi plazu, ki se je zgrmil nanje, je na Vršiču postavljena tudi Ruska kapelica v spomin žrtvam), po kateri se vozimo še danes, in kako so se v času 1. svetovne vojne borili v teh krajih v vseh letnih časih.
Za krajšanje dolgih zimskih večerov vam priporočam nekaj serij, ki se jih je vredno ogledati.
Supernatural je serija, ki je primerna za ljubitelje nadnaravnega in predvsem grozljivk/trilerjev, čeprav je z vsako sezono manj “grozljivih” prizorov in prikazni. Zgodba govori o dveh bratih, ki sta lovca na vse, kar je nadnaravnega in zlobnega. Zabavni dialogi, veliko akcije in dobra zgodba.
Ko smo ravno pri bolj strašnih serijah in če ste ljubitelji Twilighta in vampirjev nasploh, potem ne smete spregledati serije True blood, v kateri nastopajo precej bolj hardcore vampirji kot v Twilightu. Zgodba govori o tem, da so se ljudje razkrili ljudem in celo živijo skupaj z njimi. Prikazuje nam neko vaško skupnost (ali pa manjše mesto), kjer se natakarica zaljubi v enega izmed bližnjih vampirjev. Odlična zgodba, dobre igralci in veliko akcije, ki jo začini “redneckovsko” obnašanje in govor
Za ljubitelje starega Rima in Asterixofile (kot sem sam :)) priporočam ogled serije Rome. Žal so posneli samo dve sezoni, ker je bila bojda najdražja serija glede na posneto epizodo in so jo zato po dveh letih ukinili. Vseeno so kulise odlične, zgodba (ki govori o dveh vojakih, ki postaneta prijatelja po Cezarjevih osvajanjih v Galiji in potem prikazuje njuno življenje v in izven Rime ter življenje rimskih patricijev in plebejcev) je fenomenalna in tudi vpogled v rimsko življenje je pristen, tako da se lahko iz serije naučite tudi za kakšno kontrolko iz zgodovine
Ena izmed najbolj duhovitih serij za otroke, mladino in tudi starejše je gotovo Malcolm in the middle, ki se je leta nazaj vrtel ob vikendih na POP TV ali Kanal A. Prikazuje potencirano življenje 6-članske (4 sinovi + mama in oče) revnejše ameriške družine v predmestju in je zelo zelo zabavna. Priporočam ogled z mlajšimi, saj je smeha precej
Da zaidemo malce bolj v krvave vode, je tukaj serija Dexter. Dexter je čez dan vrhunski krvni preiskovalec policije v Miamiju, ponoči pa na “perfekten” način ubija ljudi, ki so se izmuznili roki pravice. Zanimivi so predvsem dialogi in misli v njegovi glavi, ki jih lahko kot gledalci spremljamo. Če ste ljubitelj akcije s primesjo komičnosti, potem je to serija za vas (četudi bo kdo rekel, da je malce bolana).
Isti igralec kot igra Dexterja je pred tem nastopal (kot gay and that’s just wrong ;)) tudi v seriji Six feet under, ki govori o družini, ki ima v lasti mrliški dom (?). Precej realistično in niti ne preveč akcije, vendar vseeno zelo gledljivo, saj ima serija dobro zgodbo/zgodbe. Kot kakšna ameriška limonada. Ocena na IMdB (9.3) ne laže
Weeds je serija, v kateri nastopa mama samohranilka, ki po smrti moža preživlja svoja dva otroka in vzdržuje “normalno” življenje v enem izmed predmestnih naselij (Agrestic) tako, da prodaja travo. Zabavno, luštno in sprostitveno, čeprav morda ne ravno najbolj primerno za otroke (go figure)
Scrubs je odlična in zabavna serija, ki se ukvarja z medicino
Spremljamo duhovito skupino zdravnikov in ostalih zdravstvenih delavcev, kako se vsak dan borijo za življenje pacientov, obenem pa drug drugega neizmerno zabavajo. Super serija za smeh
Married with children je še ena serija, ki vas bo iz srca nasmejala. Nastopa utrgana ameriška družina, ki živi bolj skromno življenje, vendar je norih in smešnih dialogov en kup. Četudi je serija starejša, vam priporočam ogled
Še starejša je serija Allo ‘Allo! (iz leta 1982), kjer spremljamo manjšo kavarno v okupirani francoski vasi v še bolj okupirani Franciji. Smeha in komičnih situacij je obilno, četudi morda res ne toliko kot v modernejših in bolj utrganih serijah kot je recimo Malcolm in the middle. Ampak je serija definitivno vredna ogleda
Tukaj je zanimiv del, ki so ga posneli leta 2007 na način, kot so jo snemali takrat - s publiko v studiju (serija se je sicer končala leta 1992).
Katere serije pa ti spremljaš?
Priporoči mi kakšno !
Prejšnji vikend sem se znašel na slovenski obali, kjer kljub intenzivnim padavinam v notranjosti Slovenije (v Vipavski dolini in Krasu je pralo za popizdit -> približno nekje do Ankarana sem potreboval brisalce) ni padla niti kapljica dežja. Za spremembo sem se ognil Izole, Strunjana in Portoroža, kjer se ponavadi zadržujem in šel do Fiese. V Fiesi sem preizkusil novo kitajsko igračko - fotoaparat iz Chinavasiona. Fotoaparatek se presenetljivo dobro obnese, že to, da ohišje za podvodno fotografiranje dejansko tesni, je presenečenje
Seveda so Kitajci zraven priložili še eno rezervno tesnilo, v slučaju, da bi ostoječega uničil (čeprav se mi zdi neumno, ker če bi tesnilo popustilo pod vodo, bi najprej potreboval rezervni fotoaparat in šele potem novo tesnilo) in pa tubo lubrikanta, ki apliciran na omenjeno tesnilo poskrbi za dodatno zaščito pred vodo. Anyway, ohišje naj bi tesnilo do 10 metrov globine, vendar sem se odločil, da glede na poreklo igračke in njeno ceno tega ne bi testiral. Sem se pa potopil kakšna dva metra, tako, za hec. Kljub umazanemu morju in ne ravno vrhunskih fotografijah pa mi je fotoaparatek bil kar všeč, saj dobro opravi svojo nalogo kot igračka za v vodo. Če bi bilo morje malce bolj čisto in sončna svetloba ne bi padala pod takim kotom (popoldansko sonce navadno suxa za potapljanje), bi bile fotke še precej boljše. Zraven nekaj posnetkih fotografij sem posnel tudi dva filmčka (najdeš ju na koncu prispevka, po fotografijah) in presenečen ugotovil, da mikrofon celo nekaj snema tudi pod vodo (beri: naslednjič bom kričal, da se bom prepričal o tej moji tezi ;)). Sem mislil nekaj napisati tudi o naši obali, vendar ne vem, če bi imelo smisel oz. bi povedal kaj novega. V nekaj besedah: umazano, tujci, Italijani, drago, gužva, neprijazno okolje. Nikoli nisem razumel ljudi, ki si ob hiši/vikendu zraven morja postavijo bazen, ampak jih počasi začenjam razumeti. Očitno finta ni toliko v kopanju v morju, ampak je v zraku in podnebju ter tistemu občutku in vonju, da si zraven morja in lahko rečeš, da si NA morju, obenem pa se ti ni potrebno gužvati in lepo uživaš na svojem ob kakšnem žaru in se hladiš v bazenu.
Back to topic… Zaenkrat lahko rečem, da sem z nakupom zadovoljen. Pred pravim morjem pa čaka fotoaparat še kakšna preizkušnja na Soči in/ali Vogrščku, o čemer bom seveda poročal na blogu.
P.S. Blogerji bi lahko organizirali kakšen skupni izlet na morje ali pa v gore/kam drugam v poletnem času, malo za šalo, malo za res
Če že junija ni bilo Blogresa…

Pa naj še kdo reče, da Slovenci nismo carji. To je eden izmed najboljših nastopov, ki sem jih kdaj videl. Preprosto čudovito…človek sploh ne najde besed. Slovenska vokalna skupina Perpetuum Jazzile je priredila pesem Africa skupine Toto in video je na portalu YouTube.com postal pravi hit. V manj kot v treh tednih si je posnetek ogledalo več kot 300 tisoč uporabnikov.
Včeraj sem po planu izdelal nosilec za fotoaparat iz gobe za pranje avtomobila. Lepo sem si narisal tloris fotoaparata in nato še približno narisal globino ter se lotil rezanja. Zadeva ni komplicirana za izdelavo, svetoval bi le, da režete mogoče pol centimetra bolj noter kot po tlorisu (za Photoshopovce -> Select - Modify - Contract ;)), zato da se bo fotoaparat/kamera kasneje tiščala v luknji (tle sem ga jst usral, zato sem moral dodati dva kosa gobe, da je fotoaparat bolj utesnjen :)). Anyway, dodal sem še en košček gobe pod objektiv, da je bolj stabilen in pa za utež sem uporabil velik inbus ključ, ki ga itak doma nobeden ne rabi. Ker je Neosticka doma zmanjkalo, sem provizorično uporabil lepilni trak (to bomo danes rešili). Manjka mi samo še nekakšna guma ali kaj takega za podlogo gobe, da bi vse skupaj manj drselo, čeprav že sedaj na armaturi pro_cee’da zadeva skorajda ne drsi (na posnetku je nosilec odletel samo pri res hudem štartu). Naredil sem en krog po Solkanu in Novi Gorici, skupaj z opisi pomembnih stavb in značilnosti. Za naslednjič si moram zapomniti le to, da je pametno vetrobransko steklo prej očistiti, če potem snemaš skozenj.
Skratka, mission accomplished - ta nosilec je poceni in super za snemanje v avtomobilu, zelo dobro tudi duši razne cestne neravnine in deluje kot en preprost stabilizator. Imamo pa očitno v Novi Gorici veliko sprehajalcev in rekreativcev, le zvečer ni nobene žive duše nikjer (ideja za naslednji video).
P.S. Nekaj mi ni jasno glede YouTube. Včeraj sem uploadal 700 MB velik 9-minutni video (.MOV) na YouTube z namenom, da se ne bo izgubilo preveč kvalitete. Ko so ga včeraj sprocesirali, je bila kvaliteta fenomenalna. Danes pa so očitno naredili kompresijo in video je postal kvadratkast. Si jst to samo domišljam ali je taka žalostna resnica? Tudi Vimeo počne to?


Part 1
Part 2
Jonas ima improviziranega z lepilnim trakom, Had ga nima in snema hardcore tako kot jaz, Volkec ima bojda nekakšno volansko držalo za Nokio, za ostale blogerje pa ne vem, kako snemajo med vožnjo. Sam sem že večkrat poskusil med vožnjo kaj posneti, vendar do sedaj še vedno neuspešno, saj je s fotoaparatom v roki težko speljati večje ovinke, če ga pa pustiš na armaturni, začne fotoaparat ob vožnji skozi ovinek skakati po celem avtu. Malo sem guglal za raznimi fotografskimi stojali za v avtomobil in obstaja kar nekaj rešitev - cenovno 30-40 €, lahko pa kupite tudi zunanja stojala za kamere, ki se pripopajo na avtomobil, tako kot jih uporabljajo v hollywoodskih filmih. Od vseh variant pa se mi še najbolj dopade tale DIY varianta avtomobilskega držala za fotoaparat/kamero, ki je izredno poceni in jo lahko vsakdo naredi sam, pa še najbolj uporabna in zanesljiva se mi zdi. Vse, kar potrebujem je goba za avto, nedrseča guma (kakšen trak od Tesse ali kaj takega) in pa manjšo utež. Pomoje bo še komu prišlo prav…še dobro, da imamo internet

E-hiša v kulturnem centru Mostovna je projekt mojega hiperaktivnega sošolca, ki mu je v nekaj letih uspelo izvesti ta zanimiv projekt. Seveda je potrebno v naši občini ljudi veliko časa prepričevati, da se sploh premaknejo, ampak to ni tema tega prispevka. Bistvo je, da je Luku s svojim prostovljnim delom in finančnimi vložki njega in kopice sponzorjev ter prostovoljnim delom ostalih, uspelo. Hiša eksperimentov (”poskusov”) danes stoji in je odprta ob sobotah in nedeljah od 10.00 - 17.00, ogled pa je brezplačen. V hiši poskusov lahko najdete en kup zanimivosti - optične prevare, inteligentne robote, en kup fizikalnih poskusov (elektrika, svetloba, zvok…) in raznih fint, ki so navzkriž s fizikalnimi zakoni, spoznate lahko računalnike, pustite svoj odtis na steni iz fosforja, se vpišete v video knjigo gostov in še marsikaj drugega.
Fantom kapo dol!

Predlagam branje članka na Žurnalu. Sicer pa glede na nekaj preprostih dejstev, se ne čudim, da se le-ti upajo voziti kar precej čez omejitve. Najprej to, da imajo precej hude avte in precej financ, tako da je plačilo kazni tnartamanjši problem. Potem pa še to, da večina Italijanov itak živi za nogomet in posledično tudi če bi se kateri od policistov (ki jih je mimogrede precej - čitaj spodaj) ustavil katerega od nogometašev, bi mu najverjetneje ne prisodil kazni, edino če bi bil navijač konkurenčnega kluba (Milan - Juventus for example)
Sicer pa v Italiji še nisem imel priložnosti se srečati s policisti (*tok* *tok*) in upam, da je tudi ne bom imel, ker so njihovi zakoni precej strožji in lahko se celo zgodi, da ti zasežejo avto, če kazni ne moreš plačati. O vožnji skozi rdečo luč in telefoniranju med vožnjo pa raje niti ne bi. Preveč alkohola v krvi navadno rezultira v odvzemu vozniškega dovoljenja in nato jebanju z italijanskimi sodišči (po možnosti še v Benetkah), našo policijo in našim konzulatom v Italiji. Poznam par ljudi, ki so imeli precej težav zaradi tega in bili brez vozniškega tudi po pol leta in več. Sicer pa imajo Italijani (po Wikipediji sodeč) več vrst policije. Najbolj znani so Carabinieri (dejansko vojaki), ki so precej opasni in imajo pravico, da v primeru bega oz. da se čutijo ogroženi, lahko tudi streljajo. Poznani so primeri raznih tihotapcev avtomobilov, ki so svojo pot ravno na ta način klavrno končali (čeprav so pred leti ustrelili tudi skuterista, ki jim preprosto ni ustavil - vsaj tako se govori). Sledi jim finančna policija (Guardia di Finanza), ki poleg tega da deluje tudi kot navadna policija, skrbi tudi za mafijo, pranje denarja itd. Potem je tukaj državna policija (Polizia di Stato), ki ima čez avtoceste in o kateri se ve, da imajo na voljo razne Lamborghinije za lovljenje prehitrih na avtocesti. Za zapore skrbi posebna policija (Polizia Penitenziaria), posebna policija je tudi za parke in gozdove (Corpo Forestale dello Stato) - podobno kot ameriški park rangerji. Potem pa imajo še Polizia Provinciale, ki skrbi za 109 provinc v Italiji, Polizia Regionale, ki skrbi za 5 avtonomnih regij v Italiji, Polizia Municipale skrbi za promet in kriminal na lokalni ravni (ter pomaga ostalim), Guardia Costiera pa je obalna straža. Me prav zanima, kako se zmenijo, kdo kaj in kje počne

Danes sem se domov iz Deskel priperljal z vlakom. Vozovnica je v primerjavi z avtobusom cenejša za dober evro, minus vlaka pa je to, da je na njemu vročina, ampak v vagonu, katerem sem bil, smo imeli to srečo, da so se okna dala odpreti in zaradi tega je bilo ozračje prav fino, vožnja pa odlična. Nasploh mi je všeč vožnja z vlakom po Soški dolini, kjer lahko opazuješ smaragdno Sočo, se pelješ skozi kopico tunelov in galerij ter občuduješ genialnost avstrijskih inženirjev in gradbincev, ko so gradili to železniško progo. Samo za vas pa sem danes posnel večji del poti - najprej lahko opazujete drevesa, ki švigajo mimo in dobesedeno zajebavajo v glavo MPEG4 kodek, sledi smaragdna Soča, na koncu pa še kamniti železniški most v Solkanu, o katerem sem na blogu že pisal. Škoda se mi zdi, da bi šle naše Slovenske železnice k vragu, ko pa imamo vsaj v Soški dolini tako lepo železniško progo in sama vožnja z vlakom je vedno doživetje, ki navadno stane manj kot ostali načini transporta.
Kako pogosto se ti voziš z vlakom? Je že kdo sprobal tudi kakšno varianto pohajanja z vlakom po Evropi (baje, da kupiš karto, ki ti velja za določeno časovno obdobje in se potem lahko furaš po mili volji)?
Del seminarske naloge, ki jo pravkar pišemo za Projektno vodenje in ki se mi zdi precej zanimiv, saj je Apple podjetje, o katerem je izredno težko dobiti kakršnekoli informacije o samem poteku dela (hej, na Wikipediji niti ne piše, koliko ima Apple zaposlenih, temveč je omenjena samo številka 75.000 od 1977 do danes). Karkšnakoli dodatna informacija o samem delu v podjetju in še posebej projektnem delu na raznih produktih je vsekakor zelo dobrodošla
Za zaposlene pri Appleu je znano, da morajo božič in novoletne praznike preživeti delovno, saj ima Apple v začetku leta konferenco MacWorld, kjer Steve Jobs navadno predstavi novosti. Delavci dogodek spremljajo in kot zaposleni pri Appleu imajo poseben popust, zato se veliko naročil novih izdelkov zgodi takoj po konferenci že iz same strani zaposlenih. Delo na pomembnih izdelkih poteka projektno, oblikujejo se skupine, ki delajo na različnih produktih (npr. iPhone). Le-te skupine delajo samo na svojem projektu in ne vedo, kaj počnejo druge skupine, zato je konferenca MacWorld pravzaprav veliko presenečenje skoraj za vse z izjemo Stevea Jobsa in skupine izbrancev, ki se nahajajo v njegovem „krogu zaupanja“. Četudi je datum konference slabo izbran, saj se nahaja takoj po novoletni nakupovalni mrzlici, pa je to tradicija, ki je v preteklosti večkrat pomagala k prepoznavnosti samega podjetja. Zaposleni pri Appleu, ki ne delajo v razvoju, pa se pritožujejo nad zaprtostjo podjetja. Pogrešajo predvsem več transparentnosti in pogovorov, kar se pa ni (ne) sklada s politiko vodenja podjetja, ki jo ima Steve Jobs, ki mora imeti vedno in vse pod nadzorom. Mogoče so to še stare navade iz časov, ko se je Apple vlekel iz krize in je nujno potreboval nadzor. Čeprav se stvari v tej smeri izboljšujejo, pa zaposleni pravijo, da naj od Apple in Jobsa ne pričakujemo kakšnega pisanja bloga ali česa podobnega, kar bi omogočilo lažjo komunikacijo med uporabniki in podjetjem. Zanimivo je tudi vodenje podjetja pod taktirko Stevea Jobsa, ki je znan kot izredno inteligenten in inovativen človek, ki ima nos za trende v računalniški in zabavni industriji, obenem pa tudi agresiven vodja z težko osebnostjo (mogoče po očimu, ki je bil tudi znan agresivnež in iztirjevalec dolgov). Ampak ljudje za Jobsa in Apple še vedno radi delajo, saj je Apple tisti prvi v industriji, ki predstavlja nove stvari in utira pot z vrhunsko oblikovanimi izdelki, ki postavljajo nove trende (četudi je leta 2008 z MobileMe čisto zgrešil, ampak pustimo malenkosti). Nekateri zaposleni celo pravijo, da ko enkrat prideš v krog ljudi, ki jim Jobs zaupa in jim dodeljuje zanimive projekte, postaneš skoraj odvisen od dela za Apple. Zaposleni na projektu v Appleu pogosto plujejo po neznanih vodah, vendar jih za razliko od tega, da morajo uloviti roke, nobeden ne omejuje pri delovnem času, obenem je potrebno omeniti, da pogosto te ljudje veljajo za podobne deloholike in malce prismuknjene ljudi kot je Jobs, ki svoje življenje posvetijo svojemu delu. Za razliko od Microsofta, ki zaposljuje predvsem mlade in neizkušene ljudi, pa se Apple opira na ljudi z izkušnjami. Jobs je na MacWorld 2007 citiral hokejsko legendo Waynea Gretzkya. Ta citat o Jobsu in Appleu pove čisto vse:
„There’s an old Wayne Gretzky quote that I love. ‘I skate to where the puck is going to be, not where it has been.‘ And we’ve always tried to do that at Apple. Since the very very beginning. And we always will.”
Ta vic je eden izmed mojih najbolj priljubljenih vicev in vedno, ko ga povem, izove salve smeha
Vic po mojih informacijah ni še nikjer zapisan, prenaša se po ustnem izorčilu, sam ga pa poznam že iz mladosti, ko sem ga velikokrat slišal na raznih zabavah. Takole gre…
Je bil Pepi iz Solkana in za njega so prav’li, da ga pozna cjw svjt (cel svet). Ben, nej bo ku če, je šow en dan Pepi v oštariju (gostilno) v Solkani, se usedu za šank in naroču špricer. Pepi pije svoj špricer v miru in ga začne tam klapa v betuli (oštarija, gostilna) zajebavat v smislu “Dej dej, Pepi, sej te ne poznajo vsi ljudje na svetu, ne se zmišljavat in ne bit mona”. Pepi neki cajta posluša, pole pej reče: “Ben prow, klapa, koga mislite, da ne poznam?” Eden reče: “Obame sigurno ne poznaš”. Pepi se nasmehne, reče oštirju (natakarju) nej da telefon, zavrti številko od Bele hiše in po hitrem postopku začne debatirat z Barrackom.
“Kako kej, Barrack? Kako je kej familija? In drugače? Ma ja ja, vem, da vas malo jebejo dol v Iraku, ja, ma sej bo bulši. Ma ja, bom že kej pršu do Amerike, bom vidu zdej ku bom s cajtm čez poletje. Ok, prow prow, se slišmo še kej dej, čaw!”
Klapa gleda in ne more verjet. Ma se spet oglasi eden in reče: “Obamo lhko poznaš, ma Putina pa sigurno ne poznaš.”
Pepi se spet nasmehne in zavrti telefon. Po parih minutah ma že Putina na zvezi.
“Pepi, ma živjo, kako je kej? Kdaj prideš kej na vodko gor do Rusije?”
“-Ma Vladimir, bom vidu dej, na vem še prow točno, sej veš, kako je pr vas čez zimo, mraz ni zame, prej pej nbom mel cajta. Drugači, kako je kej življenje? Nafta še teče? Aha, ja ja, ben, dej sej se še kej slišmo in se bomo zmenli za tiste biznise veš. Ja, pozdravi vse, adijo!”
Klapa gleda še bolj začudeno. Ma se najde še eden pameten in reče:
“Pepi, prow, lahko poznaš Obamo in Putina, ma papeža pej sigurno ne poznaš.”
“-Opa,” reče Pepi, “papež je tle v Vatikanu, to je tle blizu, gremo kr zdej dol z avtom in boste vidli, da ga poznam”.
In se je Pepi usedu v avto in se skupaj še z eno pričo (da bo klapa verjela, kdr pridesta nazaj) odpelju proti Rimu oz. Vatikanu. Ko pridesta dol, ma papež lih mašo na trgu sv. Petra. Pepi mu pomaha, Benedikt kr prekine mašo, pokliče Pepita po mikrofonu gor na balkonček, dva lupčka, malo podebatirasta, vržeta dve verski debati na jezik in pole Pepi pride nazaj dol, kjer nej bi ga čakala priča, ma mwža ni blo nikjer. Pogleda Pepi malo naokoli in vidi pričo ležat na tleh v nezavesti. Mu da Pepi dve klofuti, da se tipo zbudi, in mu reče: “Ow, majstr, ma kej si padu v nezavest zato k poznam tudi papeža al kej?”
“-Ne, ne, Pepi, je bla tle zravn mene ena šjora in me je vprašala, kdo je tista mona, k stoji na balkončku zraven Pepita iz Solkana.”
Legendaren vic
Glede na to, da imamo v Sloveniji še veliko nezaščitenih WLAN omrežij, bi bilo mogoče bolje, če bi napisal članek o tem, kako zaščititi svoje domače omrežje, ampak (!) to ni tako interesantno
Raje si poglejmo, na kakšne načine lahko svoje omrežje zaščitimo in katere od naštetih (in na kakšen način) lahko shekamo.
Na fizičnem nivoju se lahko poslužujemo omejevanja moči antene, obenem pa lahko spreminjamo smer oddajanja (smerni diagram). To lahko naredimo v naprednješih nastavitvah, če si na naš router namestimo kakšno boljšo programsko opremo v obliki Linuxa (naprimer dd-wrt, o čemer piše Jan). Ta način je precej neuporaben, saj antene ne moremo nastaviti tako, da bo delovala točno po mejah našega stanovanja/hiše
Naslednje, kar lahko storimo je to, da skrijemo oddajanje imena našega omrežja (SSID), kar naredimo v nastavitvah usmerjevalnika (to možnost ima po mojem mnenju vsak usmerjevalnik - Hide ali pa Broadcast SSID). Ta zadeva načeloma skrije naše omrežje, vendar bo malce naprednejši uporabnik hitro ugotovil vaš SSID (načinov je več), tako da tudi ta metoda ni zanesljiva. Naslednje, kar lahko naredimo je, da zaklenemo naše omrežje na MAC naslove naših računalnikov. V tabelo vržemo fizične naslove računalnikov in usmerjevalnik ne bo pustil nobenemu drugemu MAC naslovu, da se poveže nanj. Čeprav se ta metoda sliši dobro, pa se da vseeno dobiti kakšen MAC naslov ima vaš računalnik in potem usmerjevalnik prepričati, da ima tudi vaš računalnik ta MAC naslov. Skratka, v teoriji se sliši dobro, praksa pa je drugačna. Mogoče si lahko ob tej priložnosti pogledate program Cain & Abel. Naslednje, kar lahko naredimo je to, da nastavimo dinamično delovanje naslovov (DHCP) na našem usmerjevalniku na samo toliko računalnikov kot jih imamo doma ali pa vsakemu računalniku določimo fiksen IP naslov. To je še eden od dodatnih varnostnih ukrepov, ki se jih lahko poslužimo. Nato pa pridejo na vrsto enkrpicije ali kodiranje podatkov.
Zaščita WEP, ki omogoča 64 in 128 bit (ponekod tudi 256 bit), je bila izredno hitro razbita, ko so odkrili pomanjkljivosti v načinu enkripcije RC4, ki jo WEP uporablja. Na internetu se danes najde že kar precej programov za različne operacijske sisteme, ki na podlagi nekaj desetsekundnega opazovanja prometa po omrežju (zaščitenem z WEP) vržejo ven geslo. Eden izmed teh je Aircrack-ng. Tega načina zaščite omrežja ne uporabljajte.
WPA in WPA2 sta boljša načina zaščite in med njima pravzaprav ni večjih razlik, edina razlika je v uporabi AES, ki ga pri WPA lahko pogojno uporabljamo. Skratka, WPA je bil narejen kot odgovor na hude luknje v WEPu in je najprej uporabljal TKIP, ki preprečuje vdore preko RC4 in dodaja še dve dodatni zaščiti. Ampak tudi TKIP je dvema nadobudnima Nemcema uspelo konec prejšnjega leta “razbiti”. Takole bom rekel, TKIP se lahko razbije z določeno mero znanja, dobrim slovarjem in v primeru, da imamo za geslo omrežja nastavljeno nepreveč komplicirano geslo (npr: HkSAxWASX92#”.XXAASX:0)”!!X - komplicirano, adminjecar - nekomplicirano ;))”. Za ta namen lahko uporabite katerega izmed raznih naključnih generatorjev gesel - WPA-PSKgen ali pa GRC.com. Zato se danes uporablja AES, ki ga je razvila ameriška vojska (kot veliko večino stvari iz tehničnega področja), katerega (zaenkrat!) še ni mogoče razbiti. Skratka, za največjo mero zaščite uporabljajte WPA AES oz. WPA2 AES.
Obstaja pa še nekaj načinov zaščite vašega omrežja, o katerih pa lahko vržemo kakšno besedo v komentarjih. Pa če sem slučajno kaj narobe napisal, bom z veseljem popravil
Za konec pa še en video hekanja WPA TKIP omrežja s pomočjo Backtrack Linux distribucije, ki jo lahko zaganjate tudi kot LiveCD, in vsebuje en kup različnih orodij za “igranje”
Mogoče še dva zanimiva linka iz wireless scene:
WarDriving
Eduroam
Tisto so bile risanke, ne pa to SRANJE, ki ga danes vrtijo na Cartoon Network in drugih televizijah. Spomnim se večerov, ko sem pred dnevnikom čakal na risanke na TVS 1 (takrat sem najbrž zadnjič tako aktivno spremljal naš prvi nacionalni televizijski program) in si vedno grizel nohte, katero risanko bodo predvajali
Ni dvakrat za rečt, da če bi vedel, bi stare risanke spet gledal, če bi jih vrteli na katerih od naših televizij.
Seznam najboljših risank iz moje mladosti (dodal sem jim originalne naslove, če boste zadeve googleali):
Pipi in Melkijad
Palček Smuk in njegov ribnik (Rákosníček a jeho rybník)