Vožnja z vlakom ob Soči

Danes sem se domov iz Deskel priperljal z vlakom. Vozovnica je v primerjavi z avtobusom cenejša za dober evro, minus vlaka pa je to, da je na njemu vročina, ampak v vagonu, katerem sem bil, smo imeli to srečo, da so se okna dala odpreti in zaradi tega je bilo ozračje prav fino, vožnja pa odlična. Nasploh mi je všeč vožnja z vlakom po Soški dolini, kjer lahko opazuješ smaragdno Sočo, se pelješ skozi kopico tunelov in galerij ter občuduješ genialnost avstrijskih inženirjev in gradbincev, ko so gradili to železniško progo. Samo za vas pa sem danes posnel večji del poti - najprej lahko opazujete drevesa, ki švigajo mimo in dobesedeno zajebavajo v glavo MPEG4 kodek, sledi smaragdna Soča, na koncu pa še kamniti železniški most v Solkanu, o katerem sem na blogu že pisal. Škoda se mi zdi, da bi šle naše Slovenske železnice k vragu, ko pa imamo vsaj v Soški dolini tako lepo železniško progo in sama vožnja z vlakom je vedno doživetje, ki navadno stane manj kot ostali načini transporta.

Kako pogosto se ti voziš z vlakom? Je že kdo sprobal tudi kakšno varianto pohajanja z vlakom po Evropi (baje, da kupiš karto, ki ti velja za določeno časovno obdobje in se potem lahko furaš po mili volji)?

Ibunge - Vespa

Skupina Ibunge, pri kateri igra tudi moj hiperaktivni prijatelj in sošolec Luka, so objavile videospot (po mojem mnenju najboljše) pesmi Vespa. Prisrčno vabim k ogledu, besedilo je pa v komentarjih

LLLL - Še vedno v gozdu

»Tvoj KAJ?« se je skoraj zadrl Luka. »Pšššššš! Hočeš, da naju sliši??« je potihem zasikala Serena in mu v zadnjem hipu pokrila usta z roko. Njen oče je sicer že bil dovolj oddaljen, a v šotoru je bila še ena oseba. Zaslišala sta premikanje in iz šotora je pokukala glava in se razgledala naokoli. Luka se je potuhnil za grm. Srce mu je bilo kot ponorelo, kar pa za nič na svetu ne bi priznal. V temi je razločil samo, da mora imeti glava, ki kuka iz šotora, dolge razmršene lase in brado. Vsaj tako se mu je zdelo. Kmalu zatem je luč v šotoru ugasnila, slišati je bilo zapiranje zadrge in potem se je še ta pojava odpravila po isti poti, kot se je malo prej Serenin oče.

 »Zdaj razumeš, da si v nevarosti?« se je s komaj slišnim glasom oglasila Serena.  »Jaz razumem samo to, da me hoče tvoj stari ubiti!« je razburjeno odgovoril Luka. »Zakaj? Kaj sem mu naredil?« Hotel je izpasti frajer, pogumen in kot da ga zadeva ni pretirano prizadela, ampak, roko na srce, bil je zelo, zelo prestrašen. »Ne vem, Luka. Nič več ne vem kot ti zdaj. Hotela sem te samo opozoriti. Da se boš pazil… Pridi, greva nazaj, pozno je že.« Že se je obrnila, da gre, ko je Luka skočil pokonci. »Kam zdaj, ma prav nikamor drugam kot v šotor!« Iz žepa je potegnil svetilko in se odpravil proti šotoru. Srce mu je še vedno bilo na vso moč. »Luka, ne vem, če je to pametno…« ga je Serena poskušala odvrniti od tega. Obstal je. »Tiho, ti si me spravila v to, tako da zdaj lahko počakaš še pet minut.« Takoj se je zavedel, da je bilo to slišati kot obupana in prestrašena prošnja (kar je tudi bilo) in je hitro dodal: »Razen, če te je strah.« Ampak res ni želel ostati sam. »Nič me ni strah,« je hitro odvrnila Serena. »Imaš prav, jaz sem te spravila v to. Daj, opraviva že enkrat, če že morava.« Stopila je mimo njega in tako prva prišla do šotora. Ustavila se je. »Kaj pa, če je še kdo noter? Kaj, če je kdo kaj pozabil in se bo vrnil? Oče bi me ubil.« »Noben ne bo prišel,« jo je na hitro odpravil Luka. Radovednost se je stopnjevala in izpodrinjala strah. Kar lahko v šotoru najde, mu kvečjemu lahko samo pomaga proti tem ljudem. Zajel je sapo, odpel zadrgo na šotoru in vstopil.

S svetilko je posvetil naokoli in kmalu opazil, da v šotoru ni žive duše, česar se je bala Serena, ki je vstopila tesno za njim. Naskrivaj se je tudi sam oddahnil. Majhen prostor je bil zelo skromno opremljen. V kotu je stala majhna miza, zraven nje dva zložljiva stola, na njej pa škatla. V nasprotnem kotu je bilo nekaj plastenk vode in nekaj steklenic alkohola (izkušeno Lukovo oko je kljub šibki svetlobi opazilo, da so prazne). Svojo pozornost je namenil škatli na mizi. Bila je navadna škatla za čevlje, vendar je Luka močno dvomil, da so v njej čevlji. Snel je pokrov. Seveda v škatli ni bilo nobenih čevljev, pač pa cel kup papirjev. Na hitro jih je preletel, zdeli se mu niso nič posebnega. Serena je kukala čez njegovo ramo. Potem pa je njegovo pozornost pritegnil list na katerem je pisalo »Poročilo o smrti«. Kar naenkrat pa je od zunaj zaslišal lomastenje in glasove. Serena ga je zgrabila za roko: »Ugasni svetilko, ugasni jo, hitro!!« Lukovo srce je že tako delovalo pospešeno, zdaj pa je dobesedno podivjalo. »Ojoj, sem ti rekla! Kaj zdaj?« »Ven morava!« Luka je stekel k vhodu, k sreči sta pustila zadrgo odprto, in kar se da previdno pokukal ven. Nekaj deset metrov proč je zagledal šibko svetlobo svetilke, ki se je nevarno bližala. Za seboj je hitro potegnil Sereno in stekla sta v nasprotno smer, kar so ju nesle noge. Šele ko sta prišla nazaj do ceste, do mesta kjer sta se srečala, sta se ustavila, zadihana, popolnoma brez sape in prestrašena kot zajca. Šele, ko sta se malo pomirila, je Luka ugotovil, da v rokah še zmeraj drži papir s poročilom o smrti. S Sereno sta se spogledala in hkrati rekla: »O, shit!« Očitno sta hkrati ugotovila, da sta pustila šotor odprt, papirji iz škatle pa so ostali razmetani po celi mizi.

LLLL: V gozdu

»Ti??« je zazijal Luka. Popolnoma nič mu ni bilo jasno. Potihem si je priznal, da je kar dostikrat pomislil nanjo, odkar jo je videl v Rockstaru. A spomin nanjo je bil več ali manj bolj medel, verjetno je bilo za to krivo njegovo psihično (beri: alkoholično) stanje. Črnolaska ga je samo gledala. Luka ni imel najmanjšega pojma, kaj se dogaja. Niti tega ni vedel, ali naj ga bo strah ali naj se začne smejati. Nekaj trenutkov je še počakal na morebitno razlago, potem pa mu je mučna tišina šla že na živce in odločil se je, da bo kar napadel. »Kdo si? Kaj se dogaja? Kaj bi rada od mene?«
»Ej, če mi ne bi svetil v obraz, niti ne bi bilo tako slabo. Ugasni to stvar, preden bo prepozno,« je spregovorila črnolaska.
A Luka ni popustil: »Nekaj sem te vprašal! Ugasnil bom pa, ko bo meni pašalo.« 
»Luka, pomiri se, prosim, ugasni bat…«
»Kako veš moje ime?« je presenečeno bleknil Luka.
»Pozanimala sem se… Ampak to zdaj ni važno. Prosim, Luka, ugasni baterijo, vse ti bom pojasnila, samo ugasni že enkrat baterijo, prosim.«
Nekaj v njenem glasu ga je prepričalo in res je ugasnil baterijo. Bilo je temno kot v rogu, potreboval je kar nekaj časa, da so se mu oči spet privadile na temo. V njem se je naselil zoprn občutek. »Zdaj mi pa že enkrat povej, kdo si in kaj se dogaja, al’ pa bom šel. Pametnejše delo imam, kot pa stati tukaj sredi noči. Na primer spanje.«
»Serena sem. Ne poznaš me in jaz tebe v bistvu tudi ne. Enkrat sem te videla na fotografiji in ko sem te včeraj zagledala v Rockstaru sem vedela, da moram priti v stik s tabo in te posvariti.«
»Posvarit? Pred čim? In kakšna fotografija? Sorry, stara, ma to je meni eno navadno sranje. Sredi noči me zvlečeš ven in nakladaš neke neumnosti popolnoma brez pomena…«
»Ni brez pomena, Luka. Vse boš razumel, če boš šel za mano.« Z glavo je pomignila proti gozdu in se že začela pomikati proti njemu, »nekaj moraš videti.«
»Čakaj, čakaj malo. Preden bom jaz kamorkoli šel, mi boš ti pojasnila še par reči. Videla si me v Rockstaru? Mi nisi mogla takrat povedat, karkoli mi pač že moraš povedat, namesto, da me vlačiš ven sredi noči?«
Serena se je obrnila proti njemu. »Ne, nisem mogla. Moj oče je varnostnik v Rockstaru, ne bi me smel videti s tabo… Poleg tega pa si bil preveč pijan, da bi se dalo s tabo pametno pogovoriti.«
»In kaj potem, če je tvoj oče varnostnik?« ni hotel popustiti Luka. »In samo za info, sploh nisem bil tako pijan, kot ti misl…«
»Da ne? Saj sem videla, kaj je bilo s tisto blondinko. Si ji že moral reči kaj »zanimivega«, brez razloga že nisi fasal zaušnice.«
Dobro, da je bila tema in se ni videlo, kako je Luka zardel kot zrel paradižnik. Rekel ni nobene.
»Zato sem se odločila, da ti na skuterju pustim sporočilo. Vedela sem, kateri je tvoj, ker sem te videla, ko si prišel. Pred vhodom si se še vstavil pri neki klapi. Ko si odšel noter sem stopila do njih in jih vprašala, kako ti je ime. Zdaj pa prosim, pridi že enkrat z mano, tudi jaz imam šolo zjutraj.«
Začela se je pomikati proti gozdu. Luka se je vdal. Premagala ga je radovednost in šel je za njo. Zavila je na potko, ki je vodila skozi gozd. Nekaj časa sta hodila po njej. Zaradi lune je bilo ravno dovolj svetlo, da se je Luka lahko izognil štrlečim vejam, a da bi preskočil vse nebodijihtreba kamne, je bilo pa že premalo svetlobe. Dvakrat je malo manjkalo, da ni telebnil po tleh. Res je bil vesel, da je Serena hodila pred njim. Če je imela tudi ona podobne težave ni vedel, preveč je bil zaposlen s svojimi. No, kmalu je imel še večje težave. Punca je namreč zavila s poti in dobesedno lomastila čez grme, listje in travo. V dveh minutah je bil ves popraskan, umazan in raztrgan.
Potem pa je kar naenkrat zagledal luč. Nedaleč naprej se je nekaj svetilo. Napel je oči, a ni mogel razločiti, kaj je. Ravno je hotel Sereno vprašati, kaj tisto je, ko se je obrnila proti njemu. »Zdaj pa pssst,« mu je zašepetala. »Niti slučajno naju ne smejo videti ali slišati. Verjemi, ne bi bilo dobro.« Pomaknila sta se še malo bližje in se potuhnila za grm. Luki ni bilo prav prijetno pri srcu. Počasi se je pred njim izrisal šotor, v katerem je svetila luč, verjetno malo večja baterija kot jo je imel tudi sam v žepu. Iz šotora so prihajali glasovi, za katere je sklepal, da so moški. Govorili so normalno naglas, seveda, kdo bi pa pričakoval, da zunaj sredi noči prisluškujeta dva najstnika. Luki ni bilo popolnoma nič jasno. V glavi je imel vse preveč vprašanj, zato se je odločil, da raje sploh ne bo nič vprašal. Ni razločno slišal vsega pogovora, ki se je odvijal v šotoru, a sklepal je, da mora biti nekaj pomembnega. Kdo pa si postavi šotor sredi gozda in se hodi vanj pogovarjat sredi noči? »To ne more biti samo grozno pomembno, to je sigurno tudi umazano in nikakor ne sme priti v javnost,« si je mislil Luka. Spregovorila je Serena: »Prej, ko sem ti rekla, da sem te videla že na sliki… Enkrat sem iskala spenjač v očetovem kabinetu, pregledala sem že vse, nikjer ga ni bilo in ostal mi je samo še en predal, ki pa je bil zaklenjen,« je šepetala. »Seveda sem vedela kje hrani ključ, to vem že od malega, ko sem stikala po njegovem kabinetu… Saj vem, da ni bilo prav. Mogoče bi bilo boljše, če ne bi vedela nič. Odklenila sem predal, v katerem seveda spenjača ni bilo, je bila pa neka mapa. Joj, ne vem, ne me vprašat, zakaj sem jo odprla, ponavadi me očetovi posli ne zanimajo. Kakorkoli, v njej je bila fotografija, na kateri si ti in tvoji starši…«
Naenkrat pa je bilo zelo jasno iz šotora slišati besedi »Logan«, kmalu za njo pa »ubiti«. Serena je utihnila, Luka pa je obstal kot pribit. Iz šotora je prišel nek moški. Stopal je gor in dol, videti je bilo, da je precej vznemirjen. »Grem,« je zaklical v šotor. Na srečo se je odpravil v nasprotno smer, tako da ni opazil dveh parov oči, ki sta ga opazovala izza grma. Ko je potihnilo njegovo lomastenje, je bila nekaj minut popolna tišina. Luka je bil brez besed. Nato pa se je oglasila Serena: »Luka… To je bil moj oče.«

LLLL: Opozorilo

»Luka!! Kosilo!« je pobutalo po vratih njegove sobe. »Dej mi mir.« je potiho zamrmral, a očitno še vedno preveč naglas. »Obnašaj se, mladi mož, ali pa boš lačen,« je ukazala mama. »Da si mi v kuhinji čez 5 minut.« Bilo je že krepko čez poldan.
Luka se je počasi obrnil v postelji in opazil, da je še vedno oblečen v iste cunje, v katerih je bil preteklo noč v Rockstaru. Da o vonju niti ne govorimo. Počasi se je začel spominjati včerajšnjih dogodkov, diskač, Zablujena, neka histerična bjonda in zaušnica… Prijel se je za lice. »Eh, pa sej sem bil sam kriv…« se je tolažil, saj ga je bolj kot lice bolel njegov ponos. Vedel je, da bilo še nekaj, še nekaj se je včeraj zgodilo, a se nikakor ni mogel spomniti. Skobacal se je iz postelje in se na hitro preoblekel. Pri tem mu je iz hlačnega žepa padel listek. V hipu se je spomnil: »Točno, ta presnet listek, jao!« Pobral ga je s tal in ga še enkrat prebral. In še enkrat. In sklenil, da kdor se dela norca z njim jih ne bo poceni odnesel.

LUKA, V NEVARNOSTI SI! VEČ TI NE MOREM ZDAJ POVEDATI. BODI DANES OB POLNOČI NA MRTVAŠKEM KLANCU! SXXXXX

Pisave ni poznal. »Ma kaka nevarnost? Dragi Sxxxxx, bomo vidli, kdo bo v nevarnosti, ko te jaz dobim v roke!«. Listek je zmečkal in vrgel proč. V tistem trenutku so se sunkovito odprla vrata in malo je manjkalo, da niso še zletela s tečajev. »Luka zadnjič ti rečem, pridi pojest kosilo, preden se vse shladi… Joj, pa kaj si delal, da tako smrdi tu notri?« se je jezila mama in hitela odpirat okno. Luka je ni poslušal, pobral je cunje in jih odnesel v kopalnico.

Pri kosilu ni bil zbran. Starša sta govorila nekaj o tem, da bi šli danes na nedeljski obisk k sorodnikom, a Luka je le napol poslušal. Kljub temu, da se je delal frajerja, ga je tisto skrivnostno sporočilo vendarle mučilo. Nevarnost… »Tip ima res hard domišljijo,« si je mislil Luka, »take stvari se dogajajo v filmih in kar jaz vem nisem noben igralec.« Kar ga je najbolj mučilo, pa je bilo to, kako je ta oseba vedela, kako se reče tistemu križišču… Za izraz »mrtvaški klanec« so vedeli le on, njegova starša in stari starši, ki pa so bili že več let pokojni. Ostali so tisti del preprosto imenovali »križišče Treh poti«. Kar pa je bilo tudi čudno, saj sta se tam sekali samo dve poti… »Ok, zdej že blodim,« je razmišljal Luka, »mogoče se pa motim in za tisti izraz ve še kdo, res je, da je že star in je mogoče kdo izvedel zanj…«

Predramil ga je oče: »Halo, Luka, kaj je danes s tabo? Vprašal sem te, če bi šel po kosilu z nama k Heleni in Miranu. Bilo bi zelo lepo od tebe, dolgo te že nista videla in gotovo te bosta vesela.« Helena in Miran sta bila Lukova stric in teta. Luka nikoli ni bil preveč navdušen hoditi k njima na obiske. Imela sta dva majhna, po njegovem mnenju nevzgojena, otroka, dvojčka, ki sta Luki vedno nagajala in ko so bili pri njih na obisku sta vedno vse raznesla. Po drugi strani pa mu je teta Helena od odhodu skoraj vedno stisnila v roko prešerna ali dva, kar mu je vedno prišlo prav. To je seveda prevesilo tehtnico na eno stran. »Prav, če ne bomo predolgo.«

Na obisku je bilo, kot je Luka pričakoval, da bo. Dvojčka sta očitno odkrila novo strast, in sicer vodne balone. Ker ni imel pametnejšega dela, je privolil v igro metanja teh balonov in bil kmalu moker. Šel je ven na sonce, da bi se posušil in takrat, ko je bil sam, se je spet spomnil tistega zoprnega sporočila. Premleval je in premleval in ni vedel kaj storiti, ali naj gre ali ne. Kmalu pa je vedel, kaj bo naredil.

Ko so se vračali domov, je kot ponavadi poslušal MP3 player in gledal skozi okno. Ura je bila že pozna, zunaj je bilo že temno in ko so bili že zelo blizu mrtvaškega klanca, se mu je zazdelo, da globoko v gozdu vidi neko svetlobo… Zdelo se mu je sumljivo. V hipu se je odločil, da ob polnoči pride sem, pa naj bo kar hoče.
Počakal je, da starši zaspijo, da se je lahko nemoteno odplazil iz hiše. Če bi ga videli, da gre ven na nedeljo ob tako pozni uri, bi že zagnali cel cirkus, da ima naslednji dan šolo in da kaj si misli… Zadnji trenutek se je spomnil, da bi bilo pametno vzeti s seboj baterijo. Ker ni bilo daleč, se je odločil, da gre kar peš, da ne bo po nepotrebnem povzročal hrupa s skuterjem. Bližal se je mrtvaškemu klancu, do polnoči je manjkalo še tri minute. Srce mu je hitreje bilo, pojma ni imel, kaj naj tam pričakuje. Predstavljal si je vse mogoče, od vesoljcev, roparjev, morilcev, norcev, pa vse do kakšnega sošolca, ki si ga je fajn privoščil. Prišel je okoli ovinka in zagledal obris postave. V temi je zelo težko določil, kdo je. Kljub temu, da se je cel tresel in bi najraje pobegnil, je pogumno stopal naprej. Ni hotel izpasti reva, v slučaju, da ga kakšni sošolci ali prijatelji zafrkavajo. Vedno bolj se je bližal postavi… Toda razločil je le to, da ima ta oseba dolge lase, ki pa so bili v temi itak črni. Črni? »Dolgi črne lasje?« si je mislil Luka. »Pa saj ni možno.« Iz žepa je bliskovito hitro potegnil baterijo in z njo posvetil postavi direktno v obraz. Pred njim ni stal nihče drug kot tista skrivnostna črnolaska iz diskoteke.

LLLL: Diskač

Luka je oboževal sobote. To je bil dan, ko si je vedno privoščil kakšno dobro žurko (saj ne da ob drugih dnevih ni žural). Ampak ob sobotah so bile odprte diskoteke, ki jih je Luka z veseljem počastil z obiskom. Še posebej mu je bila pri srcu diskoteka Rockstar Addiction, kjer so vrteli punkrock glasbo. Nič ni imel proti drugim zvrstem, dostikrat je »muval« tudi na dance ritme, a po srcu je bil rocker. Zato se je zelo veselil prihajajoče sobote, saj je bila v Rockstaru napovedana Zablujena Generacija, po njegovem mnenju najboljši slovenski bend. Za njegov okus so Zablujenci naredili zakon žur in se še ni zgodilo, da bi na kakšnem njihovem koncertu manjkal, če je le bil kje blizu mesta oziroma na dosegu njegovega skuterja. Oboževal je njihovo utrgano glasbo, oboževal je trenutke, ko je popolnoma »not padu«. Če je pa še kaj spil je pa sploh bil žur na vrhuncu.

No, in tako se je to soboto Luka napravil kot pravi hard rocker in sedel na skuter. Očetovo pripombo, da izgleda kot strašilo, je gladko preslišal, potrobil v pozdrav in se odpeljal v noč. Rockstar je bil od njegovega doma oddaljen le slabih 5 minut s skuterjem. Cesto je kot redni vozač po njej dobro poznal, zato je, kot ponavadi vozil previdno in v skladu s predpisi… Ja, pa ravno Luka. V nekem križišču je za las ušel avtomobilu, ki je prihajal z desne in švignil naprej. K sreči je na cilj prišel živ in v enem kosu.

Čelado (ki je tokrat začuda ni »pozabil« doma) je spravil in zaklenil pod sedež in se razgledal naokrog. Kot je pričakoval je nedaleč stran zagledal temno moder kombi, s katerim so se Zablujenci vozili na koncerte, kar je pomenilo, da so že tukaj in da ga od pravega žura ne loči več dosti. Odpravil se je do vhoda, kjer je srečal skupino že rahlo nadelanih sošolcev. »O, klapa, lej njih, oni so začeli kar brez mene!« jih je pozdravil. »Dej, Logan, ne mi rečt, da si še trezen,« ga je dregnil Marko in že se mu je v rokah znašel kozarec. »Hvala, stari«, se je nasmehnil Luka in vsebino kar na dušek izpil, ne da bi sploh pogledal oziroma vprašal, kaj so mu sploh dali. Skozi vrata se je že slišala glasna glasba in odločil se je, da je čas, da preveri kakšno je stanje notri. Kot vedno, ko je prišel v diskač, se je tudi tokrat najprej odpravil do šanka in naročil pijačo. Mislim, da ni treba posebej poudarjati kakšne vrste pijača je bila. Potem se je mirno razgledal naokrog za morebitnimi dobrimi bejbami in opazil jih je kar nekaj. Potem pa… se mu je samo zdelo ali si ga je neka punca res nekam pozorno ogledovala? Drugače kot ostala dekleta… Pomislil je, da niti ne izgleda slabo in da ji tisti dolgi črni lasje kar pristajajo… Kmalu je pozabil nanjo in se posvetil pijači. Plesišče se je počasi začelo polniti, bližal se je nastop Zablujencev. Ker si je hotel zagotoviti dobro mesto pod odrom, je zapustil šank in se sprehodil po plesišču. Spil je toliko, da je bil ravno prave volje, tako, da je mimogrede podelil nekaj poljubčkov in testiral še nekaj dobrih ritk, vmes kmalu fasal zaušnico, a se ji je uspešno izognil. Manj sreče pa je imel pri naslednji punci, ki je očitno imela fanta, katerega pest se je pobliže spoznala z njegovim levim očesom… Na koncu je le prilezel do odra in se razgledal, kje bo imel najboljše mesto in razgled. Ko pa se je ozrl nazaj, je spet zagledal tisto skrivnostno dekle, ki ga je prej opazovalo. In tokrat ga je tudi! Nekaj kratkih trenutkov sta se gledala, nakar… »Se mi je samo zdelo, al mi je res pomežiknila?«, je presenečen pomislil Luka. V tistem trenutku so na oder prišli Zablujenci, Luka se je obrnil proti njim in za hip pozabil na skrivnostno črnolasko. Ko se je za nekaj sekund spet spomnil nanjo, se je sunkovito obrnil, a nje ni bilo nikjer več. Nekaj minut ga je punca še begala, a je kmalu povsem pozabil nanjo in se popolnoma posvetil norim zvokom, ki so jih ustvarjali štirje nori Idrijčani… Koncert je definitivno uspel in Luka je bil od nepretrganega skakanja po koncertu kar precej utrujen, tako da se je spet odpravil proti šanku, da se okrepča. Ko je spil že bogvekatero pivo, je k njemu prisedla neka blondinka. Ker je bil Luka kar precej opogumljen, mu je nekako kar zletelo iz ust. »Ej, bejbi, a maš mogoče ogledalo v žepu?« Blondinka se ozre in mu pošlje strupen pogled. »Ne«, je odrezala. Bila je vidno slabe volje, kar pa Luke ni ustavilo: »Si prepričana? Ker se že vidim v tvojih hlačkah.« Kakorkoli, bilo bi dosti bolje, če bi bil Luka lepo tiho, kajti blondinka je vstala pokonci in mu primazala tako zaušnico, da je se je krepko zamajal in skoraj padel po tleh. Na njegovo srečo je bila v diskoteki še vedno glasna glasba, tako da ostali pogovora niso slišali, je pa lahko z njihovih obrazov razbral izraze posmeha. Osramočen, in rahlo streznjen, je vstal in se odpravil proti izhodu. Že od daleč pa je pri vratih spet zagledal tisto skrivnostno črnolasko. Začel je teči in vpiti: »Hej, počakaj!« Črnolaska ga je opazila, se hitro obrnila in stekla skozi vrata. Ko je Luki uspelo priti na prosto in se razgledati okoli, črnolaske ni bilo nikjer več. Poklapan je sklenil, da gre kar domov in se odpravil proti skuterju. Izpod sedeža je vzel čelado in ravno, ko si jo je hotel posaditi na glavo, je na volanu zagledal zataknjen listek. »Pa ja nisem narobe parkiral, dej dej…«, si je mislil Luka. Vzel je listek in ga prebral. V hipu se je popolnoma streznil.

Več o tem skrivnostnem listku pa kdaj drugič.

LLLL: Skuter

Nisem vam še povedal, kako je Luka dobil svoj skuter. Nekaj let nazaj je non-stop očetu in mami težil, da hoče skuter, ker bo tako lahko sam hodil v šolo, se vozil “učit” k prijateljem, skratka bil mobilen, ker doma itak nima kaj delat (beri: da se bo lahko peljal na žure). In čez nekaj časa je mama imela zadosti in reka Luki, da bo dobil motor, samo najprej pa mora narediti vozniški izpit. Luka ji je bil v tistem trenutku pripravljen obljubiti karkoli, zato se je z veseljem strinjal.

“Aja, mami, pa Gilero hočem. Runnerja,” je rekel.
“-Boš dobil, ko narediš izpit,” mu je odgovorila mama.

In res, naslednji dan se je Luka šel v avtošolo (sam pravi, da bi se morala imenovati motoršola) prijavit na tečaj cestno prometnih predpisov (CPP). Predavanja ga niso kaj preveč interesirala, zato se jih ni vsakič udeležil. Sicer je znake kar dobro poznal, križišča pa mu niso ležala. Na preverjanju znanja pa si je pomagal s sosedom, saj je vse, česar ni znal, prepisal od njega. Moram vam priznati, da je bil Luka v tem res mojster - prepisovanju, namreč. Naslednje, kar ga je čakalo, je bil tečaj prve pomoči.

Ob “grozno” dolgih predavanjih se je Luka dolgočasil, edino, kar se mu je zdelo zanimivo, je bila tista lutka za umetno dihanje, ki je dišala po alkoholu. Luka ji je z veseljem dajal umetno dihanje. Ko so pa ustno preverjali znanje, Luka ni mogel iti iz svoje kože in se je zabaval.

“No, Logan, vi mi pa povejte, kaj bi naredili, če bi v parku videli zraven klopce ležečega možakarja, okoli njega pa steklenice žganja in nekaj še neodprtih steklenic vina?”
“-Hm, torej, jst bi se najprej prepričal, da se ta človek res ne odziva. Da ne bi bilo kasneje kaj narobe.”
“Pravilno. Kaj bi storili potem?”
“-No, potem bi začel pregledovati njegove žepe…”
“Dobro, to bi storili zato, da bi preverili, če kje piše, da ponesrečenec jemlje kakšna zdravila ali pa ima kakšno bolezen, kajne?”
“-Hm, niti ne. Sam bi to naredil zato, da bi preveril, če ima pri sebi odpirač in bi odprl tiste neodprte steklenice vina. In jih spil, seveda…”
“Logan, vi se kar igrajte, ja, bomo videli, kako bo šlo jutri na preizkusu,” mu je zabrusil predavatelj.

Naslednji dan je imel Luka preizkus znanja iz prve pomoči. Pisni del mu je šel kar dobro od rok in ga je opravil, sicer si je spet pomagal s svojo znamenito tehniko prepisovanja, a naredil je vseeno. Pri ustnem delu pa se mu je zalomilo, doktor je bil prebrisan…

“No, Luka, vi mi pa povejte, kdaj se uporablja Esmarchova preveza?”
“-Ja, kolikor vem in bi si celo drznil reči, torej, uporablja se pri odtrganinah.”
“Odtrganinah česa?”
“-Am, udov?”
“Ja, naštejte mi nekaj primerov…”
“-Pri odtrganinah rok, nog…”
“Še pri čem?”
“-Ja, ne vem. Spolnega uda pri moških?”
“Vi ste mi pa nek šaljivec. Samo to?”
“-Ma imam občutek, da vi mene malo zajebavate. No, prav, pa tudi pri odtrganini glave naredimo Esmarchovo prevezo na vratu.”
“No, no, Luka, vi boste morali pa ustni del opravljati še enkrat, žal. Nasvidenje.”

In res, Luka je naslednjič prvo pomoč uspešno opravil. Potem je imel na sporedu še nekaj vožnje, kar mu je tudi šlo kar dobro od rok, republiške teste pa je rešil na njegov način - s prepisovanjem, glavno vožnjo je tudi že prvič uspešno naredil (sam pravi, da se mu je usralo). Lahko bi rekli, da o cestno prometnih predpisih Luka nima prevelikega pojma. Skratka, Luka je nato dobil skuter in ceste so dobile še enega odgovornega, zanesljivega in varnega voznika. No, ja, recimo. Več o Lukovih dogodivščinah na skuterju pa še kdaj drugič.

LLLL - Tanjin rojstni dan

Omenil sem že, da je bil Luka skrivoma zaljubljen v svojo sošolko, čeprav ga ljubezen ni zanimala. Tej sošolki je bilo ime Tanja in kmalu po tistem dogodku pri zgodovini je Tanja praznovala rojstni dan. Povabila je veliko sošolk in sošolcev, Luka je bil eden izmed redkih, ki ni bil povabljen. Ni mu bilo jasno zakaj, saj je mislil, da je najbolj faca, da vedno prinese najboljša darila in da je pravi žurist, brez katerega ne more biti prave žurke.

Nekaj dni pred Tanjinim rojstnim dnevom se je Luka v šoli non-stop smukal okoli nje, zbijal šale, a Tanja ga je popolnoma ignorirala. Iz jeze se je odločil, da bo naredil vse, da bo v soboto prišel na Tanjin rojstni dan. Tanja je bila simpatična punca, visoka okrog 170 cm, vitka, z daljšimi rjavimi lasmi in globokimi črnimi očmi. Luki se je zdelo, da ima najboljšo rit in ostale ženske obline na svetu. Živela je v manjši hiši na obrobju mesta.
Končno je prišla sobota in Luka se je celo popoldne pripravljal na zabavo, v skuter si je natočil poln rezervoar bencina, se stuširal, ostrigel “kremplje” na rokah in nogah, se pobril (tako kot odrasli), na lase je nanesel pol tube gela, jih razmršil, umil zobe, čeprav si jih navadno ne umiva, se pošprical z veliko količino Old Spice-a, oblekel najbolj kul kavbojke in fancy majico čez katero se je ogrnil z usnjenim jopičem. Obul si je še športne copate, se usedel na skuter in šel proti mestu.

V glavi je že nekaj dni prej preštudiral celoten načrt, kako se bo prevejano pridružil zabavi. Ker je imela Tanjina hiša okrog in okrog gosto živo mejo, na glavni vhod pa sploh ni mogel pomisliti, je motor pustil v bližjem grmovju in se počasi pretihotapil do dela grmovja, ki se mu je zdel najprimernejši. Kot pravi ljubitelj vesternov in zalezovanja je nekaj časa prisluškoval in opazoval naokrog, dokler se mu oči niso privadile na temo. Počasi se je stlačil skozi gosto vejevje listnatega grmovja. Zaslišal je glasbo in pogovor. Opazil je, da se nahaja obrnjen proti zadnji, neosvetljeni strani hiše, tam kjer so imeli Tanja in njena družina dolgo njivo ter manjši vinograd. “Super, tako me ne bo nobeden videl,” si je mislil Luka in se previdno odpravil po robu njive proti hiši. Vse mu je šlo kot po maslu, dokler ni na koncu vinograda z eno nogo stopil v, po njegovem mnenju, ki je nastalo na podlagi vonja, kompostnik. “Ma ne ma jebat,” si je mislil Luka in si z robčkom previdno odstranil smrdečo snov z noge. Bil je približno 20 metrov oddaljen od Tanjine hiše. “Zmaga je moja,” je potiho rekel, a v tistem trenutku je zaslišal globok lajež in teptanje zemlje… “PEEEEESSS,” je hitro ugotovil Luka in jo ucvrl nazaj proti njivi. Pes je bil vedno bližje in bližje, Luki pa je zmanjkovalo sape, mislil se je že ustaviti, ni mogel več, vendar je v zadnjem trenutku videl lep oreh, in namesto proti njivi, jo je ucvrl k orehu in splezal nanj. Pes je bil le nekaj trenutkov za njim pri orehu in jezno lajal nanj. Luka je bil trd od strahu, a opazil je, da ga kljub lajanju še nobeden ni odkril. Pobrskal je po žepih in v enem izmed njih našel manjšo stekleničko (0.2 dcl, 75%) “Domačega dvojnega ruma”, katerih je imel več, v vsakem jopiču kakšno, v slučaju, da kdaj ne bi imel nič za pit. Veste, Luka je rad pil alkohol že od mladih nog. Drugega, razen denarnice, daljinca za vhodna vrata in mobilnika, v žepih ni imel. Odločil se je, da bo poskusil s flaškico zadeti psa v glavo, tako da mu bo potem dal mir. Nekaj časa je meril, pes ga je začudeno gledal in malo manj lajal, Luka je vrgel…in zgrešil. “Danes mi pa ena stvar ne gre prow,” si je mislil. Ni vedel, kaj naj stori, zato je obsedel na drevesu, brez idej. Čez nekaj časa je pogledal psa in videl, da je pes obležal in da ne laja več. “Juhu, kuža, si žiw? Pasja kurba, kej ne boš več laju? Dej dej…” ga je zbadal. A pes še vedno nič, zato se je Luka odločil, da bo splezal z drevesa. “Več kot pojest me itak ne upa,” se je tolažil. Res je splezal z drevesa in šel počasi pogledat k psu. Zavohal je rum in opazil, da je pes polizal ves rum, ki je pritekel iz razbitega vratu stekleničke. Očitno je bila pijača za psa premočna in le-ta je nemočno obležal. “Hahaha, še eden iz družine kronikov, smešen frik, tale pes… Sedaj pa je pot prosta,” je rekel Luka in brez večjih naporov prišel do hiše. Vstopil je skozi zadnja vrata in se odpravil na dvorišče, kjer je bila žurka. Tam je srečal veliko znanecev iz šole in od drugod, Tanji pa se je izogibal. Kljub temu, da je vedel, da se bo domov odpeljal s skuterjem, je pil alkoholne pijače. Vse vrste alkoholnih pijač, pive, žgane pijače, vino, razne mešanice… “Za alkohol so dobro poskrbeli, še dobro, da njenih starih ni doma,” je razložil nek znanec že malce nalitemu Luki. “Stari, kaj veš, kje je WC?” ga je vprašal Luka. Nujno moram it na minus dva deci… No ja, dejansko moram it na minus par litrov.” “Ja, stari, druga vrata desno,” mu je odgovoril. Luka se je odpravil na WC, opravil svoje in ker v hiši ni bilo nobenega, se je odločil, da se bo še malo razgledal. Odpravil se je v zgornje nadstropje, kjer je kmalu našel Tanjino sobo. “Zanimivo, zanimivo,” si je mislil in si ogledoval stvari. Odprl je predal in “BINGO”, spodnje perilo. Še malo je pobrskal in spravil enega izmed modrčkov v svoj jopič. Smuknil je nazaj dol in na vhodnih vratih srečal Tanjo.
“Kdo je pa tebe povabil? Kaj počneš tukaj?” ga je ostro napadla.
“-Hmm, samo malo sem prišel pogledat. Darilo ti bom prinesel v šolo,” je v zadregi odgovoril Luka.
“V šoli me non-stop nerviraš, nisi mi všeč, nisem te povabila, zato te prosim, da pri priči odideš. Pa tvojega darila tudi ne rabim,” mu je rekla Tanja.
“-Šel bom, ko bom sam hotel,” ji je zabrusil Luka.
“Bomo videli…adijo,” je rekla Tanja in odšla.

Luka se je še nekaj časa nalival in se pogovarjal z ljudmi na dvorišču, ko je kar naenkrat začutil prijem dvojih rok, obrnil se je in zajecljal: “DDDDdddarko…Kaaaj pa tttiii tukaj??”. Nabildana gorila v oprijeti majici je bil Darko, ki je bil 1 leto starejši kot Luka in ki Luke ni maral. “Luka, Tanja je rekla, da te noče videti več tukaj. In Tanja je moja prijateljica. In jaz ji rad pomagam, saj veš?” Darko ga je prijel, nesel nekaj metrov in ga odvrgel na asfalt.
“Eh, kurbe, prav, itak je brevezna žurka,” si je misli Luka, ki je bil kar fajn pijan. Primajal se je do grma, iz katerega je pobral svoj skuter, se usedel nanj in se odpeljal. “Malo po levi, pa malo po desni, kar cela cesta je moja,” si je mislil Luka in se smejal sam sebi. Ko se je peljal mimo Jakatove njive, se mu je zazdelo, da je v gozdu videl šibko luč. Prišel je domov, skoraj je pozabil, da mora odpreti vhodna vrata. V hiši je bila tema, primajal se je do svoje sobe in še oblečen, kot ubit zaspal. Drugi dan se konca Tanjinega žura in poti domov sploh ni več spomnil.

LLLL - Šola

Kot smo že omenili, Luka Logan ni bil med najboljšimi učenci v razredu, zagotovo pa je bil najzabavnejši učenec. Hodil je na splošno gimnazijo, katera se je nahajala v bližnjem mestu. Od učnih predmetov mu nobeden ni posebej ležal, še najbolj všeč mu je bila telovadba, iz dna duše pa je sovražil matematiko, fiziko in kemijo. No ja, v bistvu je sovražil kar vse predmete in šolo nasploh.

Luka se je med urami raje po svoje zabaval, dajal razne komentarje, smešne pripombe, motil sošolce in profesorje. Še posebej se je izživljal pri profesorici zgodovine, kateri je bilo ime Štefka. Zadnjič so pri zgodovini obravnavali “Odkritje Amerike” in Luka je sošolki, ki je sedela pred njim in v katero je bil skrito zaljubljen, čeprav ga ljubezen ni zanimala, že od začetka šolske ure vztrajno metal papričke v lase in za ovratnik. Profesorica ga je nekajkrat opozorila, ker pa je kljub njenim opozorilom nadaljeval z metanjem papirčkov, se je razjezila in ga poklicala pred tablo…

“No, Luka, povej mi, kdo je odkril Ameriko?” ga je vprašala.
“-Aaaa….baje da je bil to Krištof Kolumb,” ji je odvrnil Luka.
“Aha, zanimivo. Pa veš katerega leta je to bilo?” jo je zanimalo.
“-1492, seveda,” ji je povedal Luka.
“Torej, mogoče veš na katerih otokih je Krištof Kolumb pristal na svojem prvem potovanju? Pa še to mi povej, s čim so se ukvarjali domorodci?” je zvito vprašala profesorica Štefka.
Luka odgovora na to vprašanje ni vedel, zato je sklenil, da se bo poskušal na zvit način izmuzniti iz kaše. Skrivoma je pogledal na uro in videl, da do konca ura manjka slabih 5 minut. Zato je začel pripovedovati.
“-No, kot sem že omenil, se je daljnega leta 1492 Krištof Kolumb odpravil na svoje prvo potovanje. Če me spomin ne vara in če se dobro spomnim, sta bila njegova glavna sponzorja španski kralj in kraljica, njuni imeni sem žal pozabil, a vi ju sigurno poznate, cenjena profesorica. No, kje sem ostal? Aha, ja, hmmm, Krištof Kolumb se je najverjetneje odpeljal iz Španije. Ne mislim odpeljal z avtom, saj jih takrat še niso imeli, pa tudi s kočijo ne, ampak je iz Španije odplul z ladjami. Na teh ladjah so imeli veliko zaloge, hrane in pijače, lahko bi rekel kar ruma. Zelo majhne količine ruma so uporabljali za zunanjo dezinfekcijo, čeprav takrat še niso vedeli, da se je potrebno razkuževati z alkoholom, mornarji in predvsem Krištof Kolumb pa so rum v večjih uporabljali za notranjo dezinfekcijo, ker so se v tistih časih na ladjah pogosto pojavljale bolezni. Zelo zanimivo poglavje, katerega najbrž v šoli ne bomo obravnavali je tudi “Gejevstvo na ladjah v srednjem veku”. O tem bi lahko veliko povedal tudi sam Krištof Kolumb. No, da ne bom preveč dolgovezil, ker rad govorim, ampak to sem vam moral povedati, ker se mi zdi prav, da to veste… Po naporni poti, polni nevarnosti, slanega morja, neviht, izčrpanosti, se je Krištof Kolumb ustavil na nekih otokih, ki takrat še niso imeli imena, katerega imajo sedaj. Tam je srečal domorodce, necivilizirane ljudožerce, ki so v prostem času pletli prečudovite spodnje hlače iz palminih listov, ki so na zadnji strani imele tanko palmino steblo, ki se je lepo zagozdilo med ritnici. Te izdelke je Krištof Kolumb tudi pripeljal nazaj v Španijo in španska kraljica je bila nad njimi navdušena, zato je sklenila, da bodo na tej poti naredili redno trgovsko pot in deželo poimenovali Tang-a-landija. Kje sem že ostal?”

V tem trenutku je zazvonilo, smeh v razredu je zamrl, profesorica je zmedena obsedela na stolu in sploh ni videla Luke, ki se je izmuznil iz učilnice. Ocene ni dobil. 

(P.S. Lektorica danes ni delala. Upam, da bo jutri. :D) 

LLLL - Lost Life of Luka Logan

Drevesa so šelestela v lahni sapici, bil je lep jesenski dan, ki se je nagibal h večeru. Na obronku vasi, ki je oddaljena le nekaj kilometrov od manjšega mesta, je cesta, popolnoma prekrita z listi. To navidezno jesensko popolnost pa je kar naenkrat zmotil neprijeten hrup motorja. Kmet Jaka, ki je najbližji sosed Loganovih, je ravno končal oranje svoje njive, ko je videl motorista, ki je šel mimo na skuterju. Sam pri sebi si je zamrmral: “Tale mul’c pa zmeri vozi kot en nor’c. Eh, sej pravim, tudi on ne bo utekel, sej pravim, ja. Tudi on ne, sej pravim…”
Hrup motorja je izginjal v gozdu. V tem gozdu, na jasi pod manjšim hribom, pa je na veliki parceli stala čudovita hiša. Hiša je od zunaj zgledala kot manjša utrdba, ogrejena s kamnito-kovinskim zidom, velikim dovozom, močnimi kovinskimi vrati, katera so se odpirala s pomočjo daljinca. Spet se je zaslišal že znani hrup skuterja, vrata so se odprla in voznik skuterja se je pripeljal na dovoz. Snel si je čelado, vstopil v hišo, šel v prostorno kuhinjo, vzel veliko pločevinko pive, se odpravil v dnevno sobo, kjer se je zleknil na kavč in prižgal televizor. Pregledal je vse kanale, vendar se mu nikjer ni zdelo nič vredno ogleda. Nekaj časa je pozorno poslušal, vendar staršev (kot vedno) ni bilo doma. Fant je vstal iz kavča in izza omare, na kateri je bila televizija, potegnil pajčevinasto škatlo. Očistil je pajčevino, škatlo odprl in v DVD predvajalnik vstavil DVD z naslovom “Vroče in n(a/eo)brite”… … Zbudilo ga je trepljanje po rami. Njegova mama se je vrnila iz službe in ga zbudila.
“Luka, si že kaj jedel?” ga je vprašala mama.
“-Ne, nisem še. In tudi nisem lačen, daj mi mir. Grem v sobo.” ji je odgovoril Luka. To je že druga zgodba…
Torej, spoznajte Luko. Luka je simpatičen 16 letni fant, ki zase pravi, da je že odrasel in tudi počenja vse stvari tako, kot jih počenjo odrasli. Ima krajše, vedno z gelom razmršene črne lase, globoke temnozelene oči in simpatičen obraz. Visok je skoraj 180 cm, precej mišicast in športne postave. V šoli ni zelo uspešen, se pa nanj zelo lepijo dekleta, kar Luka s pridom izkorišča. Globoko v sebi je Luka pošten fant, čeprav na zunaj izgleda brezsrčen frajer. Hitro se zaljubi , hitro zameri. Lahko bi tudi rekli, da se Luka znajde v vsaki situaciji, saj mu jezik teče kot namazan in nasplošno je zelo zabaven - eden od razlogov, zakaj ni tako uspešen v šoli. Lukov oče je eden glavni kirurg v mestni bolnišnici, zato večinoma prihaja utrujen pozno domov, velikokrat pa preživi tudi več dni v tujini, saj veliko potuje. Luka pravi, da je zelo strog in zoprn, saj od njega zahteva boljše ocene v šoli. Očetu je ime Darko. Lukova mama je inženir informatike in je zaposlena v bližnjem računalniškem podjetju. Tudi ona večino dneva preživi v službi za računalnikom. Luka sploh točno ne ve, kaj njegova mama počne. Njen prenosni računalnik je zaščiten z geslom, katerega Luka, kljub izrednemu trudu, še ni ugotovil. Mama Marjeta je prijaznejša kot oče in Luk(c)a že od malega razvaja. Lahko bi celo rekli, da je Luka Logan zelo razvajen edinec. No, sedaj ste spoznali Loganove. Zanimivejše, zabavnejše odlomke iz življenja Luke Logana boste lahko prebirali v prihodnjih dneh