Vožnja z vlakom ob Soči

Danes sem se domov iz Deskel priperljal z vlakom. Vozovnica je v primerjavi z avtobusom cenejša za dober evro, minus vlaka pa je to, da je na njemu vročina, ampak v vagonu, katerem sem bil, smo imeli to srečo, da so se okna dala odpreti in zaradi tega je bilo ozračje prav fino, vožnja pa odlična. Nasploh mi je všeč vožnja z vlakom po Soški dolini, kjer lahko opazuješ smaragdno Sočo, se pelješ skozi kopico tunelov in galerij ter občuduješ genialnost avstrijskih inženirjev in gradbincev, ko so gradili to železniško progo. Samo za vas pa sem danes posnel večji del poti - najprej lahko opazujete drevesa, ki švigajo mimo in dobesedeno zajebavajo v glavo MPEG4 kodek, sledi smaragdna Soča, na koncu pa še kamniti železniški most v Solkanu, o katerem sem na blogu že pisal. Škoda se mi zdi, da bi šle naše Slovenske železnice k vragu, ko pa imamo vsaj v Soški dolini tako lepo železniško progo in sama vožnja z vlakom je vedno doživetje, ki navadno stane manj kot ostali načini transporta.

Kako pogosto se ti voziš z vlakom? Je že kdo sprobal tudi kakšno varianto pohajanja z vlakom po Evropi (baje, da kupiš karto, ki ti velja za določeno časovno obdobje in se potem lahko furaš po mili volji)?

Plitka pesem

Pesem globoka o čustvih, ljubezni, bolečini govori,
pesem globoka človeka naukov uči,
pesem globoka se pesni dolge noči,
pesem globoka ni kar nekaj tja v tri dni.

A moja pesem ni globoka in ni široka,
ne izziva pri ljudeh salv joka,
ne uči naukov, ne modruje,
čisto nič ljudem ne svetuje.

Ta pesem plitka je do gležnjev,
napisana ni v kopici sežnjev,
ta pesem je preprosta, kmečka,
tako kot sta za kosilo krompir in svinjska plečka.

Da končam bluzit in začnem s to plitko pesnitvijo,
naj vam najprej povem štorjo kratko, kot bi jo zrezal z britvijo.
Zadnjič po dolgem cajtu sm v oštariju zavil,
da tako, v miru, bi kakšen kvartin vina popil.

Dvanajsternika težave so šle mimo,
natakarica je že, ko sem bil na vratih, začela točiti vino,
klapa stara, gvišna, briškulo igra,
jst za mizo se usedem in študiram, kako lepa gostilna je ta.

Neč alkohola zadnja meseca dva,
to se mi že prow prekleto pozna,
dobit potrebno bo par promilov urgentno,
laboratorij pravi, da kri brez vina ni prava, vehementno.

Poslušam klapo, kako o bridkostih življenja modruje,
češ, izkušnje so največ, posluši me mulo, ti starec svetuje,
verjamem, poslušam, četudi me ne briga,
mogoče iz tega se izcimi še kaj dobrega, lahko bo celo kaka intriga.

Mi možakar pravi, da v življenju veliko stvari je že skozi dal,
držav, ljudi, navad je ogromno spoznal,
da če zanima me, kaj povedati bi mi imel,
naj prisedem k njemu, da kvartin poln bo, bo pa že on skrbel.

Ponudbe take zavrniti človek ne more, seveda,
zato sem prisedel k njemu, si vina natočil in poslušati začel štorije, aneda.
Rekel je, da grški ouzo je dobro zdravilo za prebavo,
grško gostoljubje, hrana in žuri pa tisto veselje pravo,
v Afriki sicer je nekajkrat že bil, a kaj, ko se ga tam vedno hudič od driske je lotil,
zato priporočati mi znal ni, kaj najbolje tam se piti da, ali pa kadi.
Na staro celino evropsko prisega on,
pravi, da pri nas je šnopc najboljši patron,
proti vinu antibiotik noben se primerjati ne more sploh,
veselje, ki ti ga vino naredi, odžene vse skrbi, sploh pa zdravje krepi.
Pivo evropsko je prava stvar,
Laško, Heinkenen, Urquell to so pravi božji dar.
Sploh poleti da lepšega ni,
kot to, da ti mrzlo pivo po grlu spolzi.
Štorijo svojo na sever premaknil je možakar star,
čež škotski whiskey da ga ni, mi pravil je vnemar,
ob mrazu, da naj rusko vodko vzamem,
ker le-ta prepreči, da ne postaneš trd kot kamen.
In vedno po pameti pij,
da Kalinko ne boš plesal in se ti kaj še zgodi.

Poslušam to, zanimivo mi je blo,
pivski nasveti so pri meni vedno dobro upošteti,
povem mu, da z želodcem sem pred kratkim težave imel,
da piti in jesti nisem smel, tako kot bi si želel.
Možakar pa skoči s stola, kriči,
napeti kot otroku mi jih želi.
“Pil si vodo in čaj, jedel pa baje zdravo,
to ti je šele nakopalo pravo težavo.
Namesto čaja, sokov in vode,
bi raje kozarec domačega vina po grlu spil, ne bi bilo škode,
glede prehrane pa tako ti povem,
če jedel ne boš normalno, bo še večji problem, jst že vem.
Težave take podobne kot ti imel sem velikokrat,
in še vsakič sem z vinom pozdravil vse, brez zdravnika obiskat.
Drugič prej kot v ambulanto v gostilno pridi,
ob kozarcu vina bodo pršli od klape izvidi.”

Štorija nadaljevala se je,
jst tle objavil sem, tako kot v šoli, obnovo le,
razmišljat možakar mi malo je dal,
mogoče pa res naslednjič njegovo pot bom ubral.

Težava v tem je,
da večina od nas hipohonder pod kožo smo kajne.
Kozarec se je spraznil, prazen kvartin je natakarica Berta odnesla,
sem vstal od mize, se oblekel, da grem,
še en liter za na pot mi je natakarica prinesla,
potem pa z mehkimi nogami sem pot pod noge vzel, sej ne, da bi bil problem.

Tako štorija ta nas uči,
da modrosti v gostilni konca ni,
ob kozarcu vina se vsak problem zgladi,
in izkušnje so vredne več kot knjige tisočih strani.

Tako kot pravim, če možakar star, ki štorijo mi je pravil,
80ti rojstni dan bo kmalu proslavil,
potem nekaj resnice na njegovem pripovedovanju sigurno je,
zato dejmo vsi skupaj spit kozarec vina za zdravje, pa je.

Al Bano & Romina Power - Andrea

Ena malo bolj mirna pesem za te dni. Besedilo s slovenskim prevodom (Google Translate ! :)) je v komentarjih.

Majhna mravljica

Je bila majhna mravljica,
je pridno rada delala,
je mislila, da ko velika bo postala,
mravljšče njeno bo, tako kot si ga bo postlala.

Tako iz dneva v dan je garala,
svoje misli v prihodnost gnala,
mislila na boljše čase,
ko ozirala se bo le nase.

In res je mravljica zrastla,
v pričakovanju napredovanja se v delu pasla,
a tisti dan ni in ni hotel priti,
zato se je mravljica nekega dne odločila kar iz mravljišča iti.

Gibala se je po nevarni deželi,
kjer bi jo radi vsi čimprej oželi,
a mravljica se ni dala,
nekega dne je izmučena srečala drugo mravljo in dejala:
“Kaj ko bi midva lepo,
naredila par novih mravljic kar tako,
nato pa mravljišče na drevesu,
ki se bo izgobalo vsakemu potresu.
Poplave in dež ne bodo več težava,
če bo le izbrana lokacija prava?”

Čez leta prišlo je hudo deževje,
mravljišča so plavala po vodi - tako kot ladjevje,
le eno mravljišče na drevesu je varno ostalo…
Pribežališče je vsem ostalim mravljicam dalo.

Mravljica je skozi pot polno križev in težav,
povzpela se do njenih sanjskih višav.
Če mravljici je uspelo to narediti,
zakaj bi potem tudi mi ljudje sedeli cel dan na riti?

Spanje

Zaspati, kdaj je vprašanje,
samo spati, naj bodo le sanje,
življenje te vztrajno utruja,
zapreti oči - je že nuja?

Ko pride čas

Le tavaj, tavaj prek obzorij,
in tekaj, tekaj čez tisoč morij.

Pride čas, ko luč sveta zagledaš,
pride čas, ko prvič šolske knjige v torbo daš,
pride čas, ko se prvič za šolo mečkaš,
in pride čas, ko prvo ljubezen spoznaš.

Pride čas, ko ti hudo je,
pride čas, ko od veselja kar počil bi že,
pride čas, ko moraš trpeti,
pride čas, ko moraš začeti živeti.

Pride čas, ko spoznaš, da neizogibno prišel bo tisti čas,
prišel bo tisti čas,
o katerem si nobeden ni upal govoriti naglas,
čas, ob misli na katerega ti postane kar mraz,
želiš si, da bil bi ne prišel ta čas.

Ugotoviš, da vse tako hitro mimo tebe gre,
čas mladosti, kje to je že,
čas starosti bliža se…
Rečeš adijo erekcija,
ugotavljaš, da postajaš bolnišnična inšpekcija,
za zajtrk 3 tabletke zdravil, po kosilu 5,
po večerji še nekaj - želodec ima za umret.

Mogoče že danes, mogoče čez nekaj dni
pride čas, ko zadnjič rečeš “Lep pozdrav, moram it, ker grmi”.
Za vsakogar enkrat pride ta čas,
“kriza srednjih let”, bi rekel, je podoben špas,
kakorkoli že, edini problem v času je,
da ne veš, kdaj prišel bo ta čas,
čas, ko za vedno zapustiš našo vas.

Prisluhni Paloma papirju

Pritisk v črevesju, ki je mogoče že minil
In mogoče šele pride, tišči te srat
Pritisk v črevesju, ki ga morda nikdar ne bo
In morda prišel ne bo, ritni drekec,
Pritisk v črevesju, ki v školjko bo ujet,
ki ujet bo v s’kret, vanj zakopan.

Prisluhni Paloma papirju, vanjo ujet je,
Prisluhni Paloma papirju, on že ve kje drekec je,
Na WC te vabi, prisluhni mu,
tako srati vabi te za vratiiii.

Malo predelujem

Ena o SITih

Cankar bil pameten je možak,
rekoč, da Slovenec hlapec je vsak,
si večno slavo v zgodovini je naredil,
a bankovec za 50 € ga je kar prehitro nasledil.

Ko kofetek iz kuhinje zadiši,
mi spomin na Kofetarico in Kobilico obudi.
Ivana bila je baba fina,
v denarnici je sedaj praznina.
Z njo sem prvič zaplul v slikarske vode,
oh, 20 € kot slabo nadomestilo me prav v oči zbode, šmrk.

Franc’ bil je res vredi dečko,
v denarnici bilo jih je veliko, srečko.
Ko v gostilni runde sem plačeval,
mi France je vedno ob strani stal,
kako le ne, saj se vendar ve,
da v gostilni Francetu vedno lepo je.
5 € za razliko od Prešerna k pijači ne opogumlja,
ampak ljudi s svojo vrednostjo samo poneumlja.

Od Plečnika se mi ni tako težko posloviti,
arhitekta težko je vzljubiti.
A vseeno, ko si v naravi in te pritisne,
papirja od nikoder, v rit te stisne,
Plečnikova koristnost se je v takih trenutkih pokazala,
njegova dvoevrska zamenjava se je v taki situaciji slabo izkazala.

Jakob Gallus bil je fajn dečko,
če srečo si imel si zanj dobil panin s šunko plečko,
v Gorici postavljen bar v čast mu je,
redno hodimo zalivat tja razne dogodke ali pa kar tako, samo da je.
Mwža ne poznam prav podrobno,
z 1 €vrsko zamenjavo si naredil je uslugo ogromno.

Rihard Jakopič na bedanca me spominja,
njegov bankovec je lep - na slikarja opominja,
50 centov sedaj namesto njega stoji,
on pa ne reče nič, v banki leži.

Matematik Jurij Vega mi vedno je bil všeč,
dokler v srednji šoli nisem spoznal, da je matematika problem pereč,
a vseeno modra barva mi iz glave ne gre,
bankovec za 50 tolarjev res najlepši je.
20 centov je en kurac od kovanca,
matematika ni več, sedaj imejmo raje radi Bedanca.

Janez Vajkard Valvasor mi vedno zgledal je grdo,
čeprav v življenju se kot baron je vedel silno lepo,
zamenjava njegovega bankovca mi je podvojila trpljenje,
saj mi 10 centski kovanec ob iskanju pod sedeži prav “polepša” življenje.

Protestant Primož Trubar iz 10 tolarskega bankovca redno protestira,
da njegova zamenjava Cerkev prav nič ne ovira,
saj sedaj pravijo, da 5 € je daritev najmanjša,
Trubarju pa kot največjemu z bakreno barvo nič trpljenja ne olajša.

SITI, zaradi vas smo bili siti,
pogrešal vas bom, šmrk, Evri so zame preveč nabriti.

Poetovih 10

Poet pozno zjutraj vstane, si oči pomane,
pogleda v svet in si misli: “Kako lepo je doma čepet’”.
Potem se za mizo posede,
razmišlja in rime prede.
Kaj kmalu ugotovi,
da težko v življenju pesnik biti res ni,
iskanje kruha vse dni, kje si?
Če pod brado visita ti dve silikonski vreči,
potem si najverjetneje na pravi poti k pesniški sreči.
Sicer pa tudi če pesem že na daleč smrdi,
zagotovo vsaj v šolskem učbeniku mesto dobi,
tam o pesniku mislijo in premlevajo marsikaj,
kako je načrtoval, razmišljal, ljubil, žaloval,… le zakaj?
V resnici poetu se gre samo za 10 stvari,
prva je ta, da rima postavljena prav bi bila,
druga sledi, verzov čimmanj naj se v pesmi iskri,
tretja mu narekuje, naj vsaka štirivrstičnica v tiskani knjigi na svoji strani kraljuje,
četrta modro pravi, da pesnika nobena količina vina ne ustavi,
peta hitro doda, da se pesniku le redkokdaj dejansko kaj delati da,
šesta modruje, da poetu samo glava dobro deluje,
sedma v ljubezen dregne, češ da poet samo duhovno ljubi in se v postelji nikoli ne pretegne,
osma govori o tem, kako je pesniku lepo vstajati dan za dnem,
deveta govori o pesniški - umetniški penziji, kjer je €vrov več kot listov na hortenziji,
deseta pa o tem, da je pesnik za njegove zanamce (zanjegovce?) večen problem.

Težko je danes biti poet

V konkurenci Prešerna, Svetlane in Smolarja,
težko je priti danes do resnega denarja.
Rime piše le malo ljudi,
ugotovili so, da se težko jim to zdi.

Pesmi brez rim pa srečujemo danes na vsakem koraku,
nastajajo kot po tekočem traku,
s pomenom ali brez,
in z nizanjem težkih globokoumnih tez.

Potem pa pride na vrsto še pevska naša druščina,
kjer vladajo joški, obleka in hinavščina.
Gužva je tam taka,
da bi za mikrofon zamamilo prijeti še hripavega siromaka,
katermu se navidez sicer zdi, da denarja tam manjkati ni.

Težko je danes biti poet,
zato je današnji tudi vsak zadet.

Nora zimska noč

Zgodilo se je neke zimske noči,
snežilo je že tedne dni,
po ulici si tiho prišla ti,
prinesla Johnniea si mi.
Nazaj v temno noč si odšla,
poslovila si se od mene in Johnniea.

Owww-Joooohnnie, Johnnie, Johnnie,
se še spomniš tiste noči?
Owww-Joooohnnie, Johnnie, Johnnie,
sama sva bila jaz in ti.

Ko zgrabil za vrat sem te,
od omame kar tresel sem se,
nato sem ustnice uporabil,
s tvojo notranjostjo prav nič nisem skoparil.

Owww-Joooohnnie, Johnnie, Johnnie,
se mi kar slina cedi.
Owww-Joooohnnie, Johnnie, Johnnie,
nič več skrbi.

Bila res nora je ta noč,
vem, da snežake sem klical na pomoč,
spominjam se drugega več ne,
le pesem ta opominja me.

Owww-Joooohnnie, Johnnie, Johnnie,
tamle snežak leti.
Owww-Joooohnnie, Johnnie, Johnnie,
tegale s fenom napadi pa ti.

Nora zimska noč tako se je končala,
z Johnniem sva v jarku smrčala,
zjutraj, ko sem se zbudil,
sem se čudil,
kako to, da Johnniea več ni,
ostala je le flaška - v trgovino nekdo že hiti.

Mednarodni hit

Johnnie =

Simon Tokaj

Že od malih nog je moj prijatu Simon Tokaj,
ga pil, ma tkw, bi se reklo - na skrivaj,
se že prvič nalil je ku mina,
niti še šesta svečka na torti mu ni ugasnila.

Tkw ku Simon rasu je,
tkw v kleti buči so spomladi bli prazni že,
po vseh betulah na okrog in okrog je bil znan,
po cesti ga nisi flu mwgu - pod roko flaškwn - bil je nakrgan.

O njem govorili so vse swrte reči,
da pijanc je, pej vjdu je prow vsak, brez skrbi,
….

Kdo bo nadaljeval?

Neumnosti na mojemu blogu…

Torej, zanima me, ali so vam všeč neumne pesmice, ki jih sem pa tja napišem?

Nekoč živel je en kmet,
strašno rad imel je svoj traktorjev kabriolet,
pa žene ni imel nobene,
a potrebe strašne - nepotešene,
zato se je odločil,
in v Kmečkemu glasu oglas naročil,
da od tega dne naprej,
koruze sadil ne bo - je rekel ves rdeč,
pšenico vso vrgel je v peč,
“Na tržnici me ne bodo fukal’ - zelenjave nič več”,
nakupil je ovac več kot sto,
zgradil jim je hlevček - bilo jim je toplo.
Postal je kvalificiran ovčji kmet,
a od hormonov je še vedno bil zadet,
potem pa nekega dne mu v glavo,
šinila je ideja prava za zabavo,
od tistega dne naprej,
vsako jutro je v hlevček šel, po zajtrku, nič prej,
a ovac ni molzel, strigel, bril,
temveč je svojo ….. …..ešil.

Sicer pa študiram, da bi namesto LLLL pisal (predeloval) kratke, neumne, erotično perverzne zgodbice v stilu:

Mali Ibn Arab prvič sam v puščavi
Mali Ibn Arab (Sin Arabije) je bil že od malih nog privezan na leno kamelo z imeno Fifrat, ki se ji ni dalo premikati in je zato idealno “pazila” na Ibn Araba, ker so bili njegovi starši zaposleni s pometanjem puščave. Nekega dne pa je takrat 6-letni Ibn Arab zaradi dehidracije in pomanjkanja spolne aktivnosti dobil “fatamorgano” in v daljavi zagledal deklico svojih sanj, katere pravzaprav ni dobro videl, ker je bila oblečena v ohlapno črno obleko in prekrita s tančico in ruto. Tako, da se je mali Ibn Arab pravzaprav zaljubil v njene sandale in ne njo. Vstal je in se odpravil od doma. Po nekaj metrih ga je zažulila vrv, s katero je bil privezan na Fifrata, ki se ni hotel premakniti, četudi ga je Ibn Arab zmerjal z “Pridi, ti neumna kamela. Ma sej ti sploh nisi kamela, ti si puščavska lisica s palmo v riti! Greva, mrš, hočeš, da te kaznujem tako, da ti odvzamem še ta obrok, ki ga dobiš vsako leto?”. A Fifrat se ni premaknil. Zato je Ibn Arab uporabil znameniti trik svojih prednikov in se ulegel pod bližnjo palmo. Po nekaj urah mu je na glavo padel kokos oreh in s pomočjo peska in nekaterih drugih snovi mu je uspelo narediti nitroglicerin. Nekaj kapljic eksplozivnega nitroglicerina je pokapal na Fifratova moda, osmodilo mu jih je in Fifrat je bil takoj nared za potovanje. Odšla sta v puščavo, nekaj časa je Ibn Arab jahal Fifrata, nekaj časa je Fifrat jahal Ibn Araba, nekaj časa je Ibn jahal Fifrata Araba in nekaj časa je Arab jahal Fifrat Ibna. Tistih sandalov pa od nikoder, Ibn Arab je postal zelo zelo žejen, zato je zavil na OMW-jev bencinski servis, kjer je kupil six-pack Kaktusovega piva in žvečilne gumije Orbit z okusom Tutankamona. Nekega dna pa sta Ibn Arab in Fifrat prišla do oaze…

You like it?

Dragi Božiček… in Micro$oft

Dragi Božiček, letos sem že zadosti star,
da vem od kje tebi za darila denar,
vem, da celo leto pri Billčyu guliš rit,
zato je tudi moj OS tako zabit.

Vem, da v minusu že leta in leta si,
vem, da Billčyevega posluha zate ni,
vem, da Microsoft tvoj sponzor je,
in zato so tudi darila zanič - tako je.

Tvoje sani so nezanesljive,
tvoje poti so predvidljive,
ker navigacijo v saneh poganja Windows XP,
tudi Rudolfa - edinega pametnega - ti ne rabiš več, ne.
Čeprav te oblegajo z errorji, modrimi zasloni in podobnim sranjem,
ti še vedno vsako leto plačuješ licenco in se ukvarjaš z “Za telebane…” branjem.

Zato te prosim letos samo,
namesti si Linux, le-to,
da tvoj ho-ho-ho se bo razlegal po dolini,
zamenjaj firmo, da ne boš pristal med potepini.

Ker če priden ne boš, vedi,
Dedek Mraz te bo nabil - se zavedi,
Dedek Mraz je open-source,
ti in Billyčy pa bejžta na en horse*.

*-Horseburger v Tivoliju v Ljubljani, da ne bo kake pomote

Če izgubiš pravo pot

Če izgubiš pravo pot življenja,
pot - polno veselja, kdaj pa kdaj trpljenja,
potem pozdravljam te v svetu zmot,
v svetu laži, križev in zablod.

Življenje ima več poti,
vsako pot si utiraš sam - le ti,
povratka nazaj pa žal ni,
zabrisane so tvoje sledi.

Vrnitev na pravo pot je težka,
večina ljudi v iskanju ne vztraja - greška,
tvoj zemljevid so pravi prijatelji, ljubezen, upanje,
in najpomembnejše od vsega - vate zaupanje.

Rad bi vam povedal le to,
vsakemu je kdaj pa kdaj hudo,
a le nič ne skrbet,
ne še umret,
po vsaki dolini trpljenja pride hrib upanja,
ki ti bo vlil novih moči in v življenje zaupanja.

Raje življenje po dolinah hoditi,
na hrib priti in se iskreno veseliti,
in na hribu čvrst ostati,
kot pa na hribu že od začetka biti,
ne spoznati sveta, se nič ne naučiti,
ne tvegati, ne popustiti, ne želeti, ne ljubiti,
samo še to vam povem:
Čast tistemu, ki si upa, ki poskusil je in zgrešil,
kot pa tistemu, ki na hribu stoji,
se ne premika - drugim blizu ne pusti.