Ne, nisem se še prodal in tudi živim še (barely), čeprav od obilice dela in moje slabe organizacije časa ne ostane prav veliko časa za blog. To sporočilo je nekoliko bolj oglasne narave, vendar bi vam rad predstavil eno zanimivo zadevščino, ki sem jo našel na netu in katero smo uporabili pri enem izmed zadnjih projektov.

Agencija Ikarus d.o.o. vam nudi zunanje oglaševanje (stene stavb), Google oglaševanje, Facebook oglaševanje, športni marketing, optimizacijo spletnih strani, kreativno tekstopisje, druge marketinške rešitve, brezplačno svetovanje in še kaj bi se našlo…
Zanimive so pa predvsem podstrani, ki uporabljajo zanimivo rešitev za navigacijsko vrstico. Skripta se imenuje Kwicks in uporablja (kot večina) jQuery. Ideja ni nova, vendar deluje zelo dobro, obenem pa lahko na majhni dimenziji predstavimo precej podatkov, saj lahko določamo praktično vse (minimalno in maksimalno širino, hitrost animacije, smer, …). Vse, kar moramo narediti je to, da pripravimo grafične elemente (lahko pa uporabljamo tudi CSS).
Nekaj primerov si lahko ogledate tukaj, sicer pa obiščite katerkoli od podstrani Agencije Ikarus, naprimer Facebook oglaševanje, in se poigrajte.
Pred časom se je po slovneski blogosferi kar precej govorilo o Servageu, ki ponuja sicer ugodno ceno in ogromno prostora za gostovanje, vendar je kritik na njegov račun kar precej (predvsem na račun podpore). Obstaja kar nekaj drugih alternativ, ki so cenejše in veliko boljše od Servage.net, vsaj po mojih izkušnjah.
Najprej je tu za omeniti iPage, kjer vam poleg gostovanja (v tem času bodo od vsakega gostovanja namenili 1$ za Haiti) ponudijo kar za 400$ dodatnih ugodnosti. Sicer pustimo pri miru, če so res toliko vredne, ampak vseeno se splača. Prostor, mesečni promet, domene in vse ostalo imate praktično neomejeno. Obljubljajo tudi hitro podporo. Cena: 3.50$ / mesec (2.95 funtov). Edina težava je mogoče v tem, da ne vem, če imajo serverje locirane samo v ZDA, ali imajo tudi kaj čez lužo, če se registriraš kot “United Kingdom”.
Justhost.com je evropski ponudnik “neomejenega” gostovanja. Ponujajo neomejeno vsega (domen, prostor, promet, baze…), strežnike imajo locirane v Evropi (UK I think, čeprav je prav možno, da se motim) in delajo precej hitro in brez težav, vsaj po mojih izkušnjah. Cena: 3.45 € / mesec
Bluehost.com je ponudnik gostovanja iz ZDA in tudi oni vam nudijo neomejeno vsega. Zanimiva mi je njihova nadzorna plošča, ki je (za začetnika mogoče malce prenatrpana) zelo zmogljiva. Sicer pa nimam nekih pripomb na delovanje strežnikov in tudi hitrost. Cena: 6.95$ /mesec
Te trije so moj izbor, kar se tiče spletnega gostovanja. Še najbolj všeč izmed teh mi je JustHost (če se boste naročili, poskusite najprej zapreti okno oz. iti na neko drugo spletno stran, ker vam bodo ponudili še dodatni popust ;)), vendar mislim, da tudi z drugima dvema ne bi smeli imeti problemov (z iPage sam nimam izkušenj, vendar ponudba izgleda mikavna).
Ostali zanimivi ponudniki? WebHostingPad, GreenGeeks, FatCow, HostMonster in pa GoDaddy, čeprav je slednji bolj znan po domenah.
Pri nas “neomejenih” gostovanj še ne poznamo (Webicom ponuja neomejen promet in prostor, vendar samo 2 bazi - kaj ti bo bencin, če nimaš avta varianta :)). Je pa kar nekaj podjetij, ki ponujajo zanimive pakete. Predvsem velja omeniti Domenar, Domovanje, Žabec, e-Uspeh, Domenca, sam pa imam dobre izkušnje z Povezava.com in posledično Veha.net. Veliko ponudnikov strežnikov nima v Sloveniji, ampak “preprodajajo” pakete iz tujine, o čemer bomo rekli kakšno besedo na koncu prispevka. Ostalih pa ne poznam, nekaj časa nazaj se je veliko govorilo o enih ponudnikih iz Štajerske, vendar sem pozabil ime. Predlagajte koga v komentarjih
Osebno vam odsvetujem uporabo brezplačnih gostovanj - mogoče za kakšno testiranje, kaj več pa ne. Raje recite prijatelju ali nekomu, ki ga poznate, če bi vam posodil malce prostora na kakšnem serverju za mesec ali dva, da boste videli, kako zadeva laufa. Obstajajo pa brezplačna gostovanja, na temle naslovu najdete nekaj najbolje ocenjenih. Videl sem že strani, ki so gostovale pri Zymic.com, slišal sem tudi že za 000webhost.com, za osebne strani je pa baje najboljši 50webs.com. Tukaj res ne bi znal kaj preveč priporočati
Izogibajte se brezplačnega gostovanja, tako kot sem že omenil (skorajda brez podpore, dolgi odzivni časi, če sploh). Pri slovenskih ponudnikih poglejte, kje se nahajajo njihovi strežniki - za večino manjših in srednje velikih spletnih strani to ni toliko pomembno, vendar pri kakšnih večjih projektih pa šteje vsaka (mili)sekunda (za primerjavo: odprite ukazno vrstico (cmd) in vtipkajte ping domenca.com, nato pa ping webicom.com ~ primerjajte rezultate “time” -> domenca: ~11 milisekund, webicom: ~190 milisekund). Obenem pa se lahko izognete tudi nedostopnosti zaradi tega, ko gre kdaj kaj narobe nekje med Slovenijo in tujino. Prednost slovenskih ponudnikov je predvsem v tem, da imate podporo v slovenščini in lahko kolnete po slovensko, ko gre kaj narobe
Za osebne, neprofesionalne in neke hobi strani ali projekte, kjer potrebujete veliko prostora in ste pripravljeni počakati kakšno sekundo ali dve več na račun nižje cene (govorim za obsežne spletne strani), pa se vam splača obrniti v tujino, kjer so cene gostovanja precej nižje kot pri nas. Ali pa lahko naredite tako kot Marko in furate server doma v predalu
Programi, ki jih priporočam za uporabo, seveda odvisno od namena:
Sem še kaj pozabil? Priporočaj v komentarjih !!
Mehki, zaobljeni robovi izgledajo šik in oh-in-sploh, vendar so precej zafrknjeni za jih narediti. Zakaj? Ker večinoma to rešujemo s fizičnimi sličicami robovov, ki se nahajajo na vogalih (rešitev na to temo je en kup, vendar nobena ni tako enostavna kot spodnja).
S CSS3 prihaja tudi značka border-radius, s katero na precej preprost način naredimo zaobljene robove. Žal (češ, da ni standardizirana) deluje samo v Firefoxu/Safariju/Chromeu, ne pa tudi v Internet Explorerju. Uporabniki le-tega namesto zaobljenih robov pač vidijo navadne kote. Glede na to, da upoarbniki IE počasi postajajo manjšina (v Sloveniji) in da bodo najbrž slej kot prej tudi pri Microsoftu pogruntali oz. uvedli kakšno tako rešitev, si boste na ta način prihranili precej dela in obenem vsaj delno rešili težavo.
P.S. Za ostale rešitve, se obrnite na strica Googlea.
Voila, iz Chinavasiona sem po dobrih dveh tednih prejel fotoaparat za podvodno fotografiranje, ki je stal 50 €. Trenutno je razprodan, tako da sem ga naročil ravno ob pravem času
Poštnina iz Kitajske je stala 10 €, nato pa je naša carina dodal še svojih 5 centov in zaračunala 18 € carinskih dajatev, tako da je končna cena nekje 80 €, kar je še vedno precej ceneje kot če bi podobno reč kupil pri nas. Fotoaparat je presenetljivo precej solidno izdelan, gumbi so prijetni, funkcij je veliko (nekatere pogrešam pri mojemu Panasonicu - recimo rotiranje fotografije med pregledovanjem na fotoaparatu) in tudi ohišje ne zgleda slabo. Seveda sem ga moral takoj stestirati v lijaku, če “drži vodo”. Test je z odliko prestal, sedaj pa se že veselim obiska na morju, da naredim par slikic za blog. Aja, slikce niso ravno vrhunske kakovosti, bolj v rangu fotoaparatov do 100 €, vendar povsem dovolj za igranje pod vodo
Lahko se pa tudi snema video posnetke VGA kvalitete pri 30 sličicah na sekundo, kar bo tudi zelo zanimivo - škoda le, da nima mikrofona
Upam, da se bo vreme kmalu izboljšalo in bom imel priliki preizkusiti zadevo vsaj v kaki Soči



P.S. Polni se ga kar preko USBja.
Na svetovnem spletu se širijo govorice, da naj bi inženirji podjetja Nokia pripravljali posebno tehnologijo, ki naj bi omogočila polnjenje baterije mobilnega telefona z energijo, pridobljeno kar preko elektromagnetnega sevanja naprav v naši neposredni okolici. To vključuje televizorje, zaslone, brezžične usmerjevalnike, mobilne telefone in še bi lahko naštevali. Energija pridobljena na ta način naj bi zadoščala za polnjenje baterije izključenega mobilnika oziroma za napajanje naprave v stanju pripravljenosti.
Novost temelji na osnovi tehnologije RFID (Radio Frequency Identification), ki omogoča pretvorbo elektromagnetnega sevanja v elektrino energijo preko dveh pasivnih elektronskih sistemov. Tu mora biti proces seveda dovolj učinkovit, z namenom, da se proizvede občutno več energije, kot ga za delovanje potrebujeta pasivna elektronska sistema. To je za tehnologijo RFID vse prej kot težavna naloga, saj lahko v električno energijo pretvori vsa elektromagnetnega sevanja s frekvencami med 500 MHz in 10 GHz.
V kolikor bo šlo vse po načrtih, lahko prvi prototip tovrstnega mobilnega telefona podjetja Nokia pričakujemo že v letošnjem letu. Nakup inovativnih mobilnikov pa naj bi bil mogoč šele v letu 2012. Nova tehnologija nam bi vsekakor precej poenostavila življenje, saj se nam pogosto zgodi, da se baterija napravic izprazni ravno v nepravem trenutku. Klasičen oziroma sončni električni polnilec pa nam niso vedno v pomoč, saj pri tem potrebujemo dostop do električnega omrežja (vtičnice) oziroma dovolj sončne svetlobe.
Nimam pojma, če je to res… Zadevo sem dobil od prijatelja, na internetu pa se najde že kar veliko govoric o tej zadevi. Ideja se mi zdi fenomenalna in prav super bi bilo polniti mobilnik preko česarkoli, kar oddaja EMV.
Zadnjih nekaj mesecev sem bolj malo kupoval z Mastercardom, zato pa sem ta mesec nadoknadil. Za sestro, ki je iskala digitalni fotoaparat za fotografiranje pod vodno gladino, sem iz strani Chinavasion naročil tegale malčka za 50 €. Ni vrhunsko, je pa za se špilat
Me prav zanima, koliko časa bo vodotesen
Sicer pa imajo na dotični strani še kupe in kupe razne druge tehnološke kitajske šare po prav smešnih cenah. Me je že večkrat prijelo, da bi kaj naročil, vendar po pravici povedano nimam jajc za kakšen večji nakup (imeli so “full HD” kamerco za 130 €, DVD radio enote za v avto so 200 € …), ker je zadeva pač Kitajska. In ker je Kitajsko, potem ima tisti kitajski prizvok in vsi vemo, kako je z rečmi iz Kitajske. O fotoapartku pa bom poročal kako se obnese. Poštnina iz Kitajske nanese dobrih 10 € več (AirMail).

Druga ideja, ki sem jo imel, vendar sem jo po nekaj prebranih testih opustil, je bila full HD kamerca JVC GZ-HD1o na mimovrste=). Z Anjo sva se menila, da bi dala vsak pol in bi potem snemala razna skupna doživetja, pa tudi meni bi prišla prav za blog. Za nakup se pa nisem odločil, ker sem po prebranih testih izvedel, da so barve bolj škifo, pri slabi svetlobi se (kljub vsem čiram čaram, ki jih pišejo na mimovrste) slabo obnese in nasploh ne snema v pravem HDju, ampak pri 1440 x 1080 pikicah in potem dela up-scaling (tako kot razni DVD predvajalniki s HDMI izhodom, ki potem predvajajo full HD) na 1920 pikslov. No-go, če bom kupil, bom kupil pravi full HD in pravi full HD (npr Canon HF10 ali HF100, ki sta obe dobri kameri) stane cirka 300 € več. Teh pa ne dam, zato bomo z nakupom še malo počakali. Če kdo pozna kakšno cenejšo alternativo za solidno kamerco (ne HD, pač navadna kamerca s stabilizatorjem in solidno sliko), ki bi jo lahko uporabljal v blogerske namene, naj gre kar na dan z besedo, lepo prosim.

Tretji nakup, čeprav gre za geđet, pa je lutka Peanuta iz strani znanega komika (ventrilokvista) Jeffa Dunhama. Lutka stane 40$, poštnina pa še 33$. Great freakin’ deal. Bom pa najbrž eden redkih, ki bo imel v Sloveniji to lutko (edino, če obstaja že kak klub :)), ki na eBayu dosega cene tudi do 200$.

Na blog bi pa sicer več pisal in tudi nekaj idej imam za video štose, vendar časovno preprosto ne utegnem, ker imamo te dni en kup izpitov. I hope I’ll be lucky
Kaj pa pri tebi dogaja?
Google Chrome z 21. majem ni več beta in s seboj prinaša nekaj novosti - slikice, ki so prikazovale vaše najbolj priljubljene spletne strani (npr. RedTube.com), se sedaj končno lahko skrije. Obenem pa novi Chrome ponuja tudi polnozaslonsko brskanje (full screen) in samodejno izpolnjevanje obrazcev. Poleg tega so povečali tudi hitrost in zanesljivost samega programa, saj so odpravili več kot 300 hroščov v samem programu.

Namesto, da bi ameriška vojska počakala kakšno leto in opremila svoje računalnike (cirka 744.000 jih je) z prihajajočo Windows 7-ico, so se raje odločili, da morajo vsi računalniki, ki trenutno laufajo XPje, do konca leta presedlati na Visto, češ da bo tako vojaško omrežje odpornejše na hackerje. Bo pa zato padlo še nekaj denarja Microsoftu v žep, ko bodo čez nekaj let nadgrajevali na 7ko. Prav tako pa bodo namesto Office 2003 začeli uporabljati Office 2007. Mislim, da se jim obeta kar nekaj težav in zapletov, tako da se bomo spet lahko smejali

Če boste od danes do 23. avgusta slučajno obiskali Macau, potem si lahko ogledate fotografsko razstavo, kjer imajo na ogled tudi najstarejši fotoaparat na svetu, ki je, kot se za čas spodobi, lesen. Poleg tega si lahko ogledate tudi 180 starinskih fotografij in 250 ostalih primerkov stare fotografske opreme (med njimi 20 fotoaparatov), zbrane iz vseh koncev sveta.
Vir
Ruckus sprejemnik (ki se uporablja za bridgeanja signala) sem imel na testu skoraj dva tedna in v tem času sem ga dodobra stestiral doma, kjer s pokrivanjem in povezovanjem na omrežje ni bilo težav. Zadeva je precej preprosta, naš računalnik postavimo v isto omrežje kot ga ima Ruckus (192.168.0.x -> x ne sme biti 254, ker je tisto Ruckus) in se nato preko 192.168.0.254 povežemo na Ruckusov administratorski vmesnik, kjer se premaknemo v sekcijo Wireless, kliknemo gumb “Survey” in po nekaj trenutkih nam Ruckus butne ven seznam vseh omrežij, ki jih vidi, skupaj s podatki o moči signala (RSSI), MAC naslovu usmerjevalnika, enkripciji in imenom omrežja (SSID). Nato samo še kliknemo na izbrano omrežje, vpišemo geslo (če je potrebno) in Ruckus je povezan z izbranim omrežjem. Potem pa lahko nanj priključimo še en router (usmerjevalnik) in zmagamo.
Testiral sem ga še pri sošolcih iz faxa, od katerih ima eden Ruckus oddajnik in smo potem preizkusili prenos HD signala na razdalji nekaj metrov, kjer je bil Ruckus oddajnik v hladilniku, Ruckus sprejemnik pa na balkonu, vmes pa 2 tanjša zidova na razdalji 5 metrov - več v videu spodaj
Zadeva je delovala fantastično.
Potem sem ga pa testiral še pri eni stranki, kjer morajo z Wireless signalom pokriti precej veliko površino, težava pa je v tem, da imajo še dobre stare debele zidove. Na eni strani je bil tahud Asusov router (WL-500w), na drugi pa Ruckus sprejemnik, ki za svoj sprejem uporablja b+g tehnologijo. Ruckus je signal zaznal na lokacijah, kjer s prenosnikom res nimaš šans, da bi kaj ulovil, vendar pa je bil signal vseeno preslab za kakšno pametno rabo, sploh v kritičnih legah. Obenem pa sem že lovil signal od drugih omrežij, ki jih s prenosnikom na isti lokaciji nisem videl. Sedaj moram na istem mestu preizkusiti še 802.11n (draft) in me prav zanima, kakšni bodo rezultati. Skratka, Ruckus je odličen nakup in se bo v večini primerov odrezal vsaj 25% boljše kot povprečna brezžična kartica, velikokrat pa celo še bolje. Res stane malce več, ampak zadeva je preprosta in dela perfektno. Je še kdo dobil asociacijo na Apple - kar se tiče oblike, cene in delovanja?
Če želi kdo postati moj prijatelj na Facebooku, si lahko moj profil ogleda tukaj in me doda kot prijateja. Istemu namenu služi tudi povezava v stranski vrstici mojega bloga.
Četudi sem se na vse kriplje otepal Facebooka, sem se nekega dne registriral in sčasoma mi je zadeva zlezla pod kožo, čeprav moram priznati, da nisem obseden z pisanjem vsake malenkosti, ki jo trentno počnem (zato je tudi moj twitter precej zaprašen :)), kot to počno nekateri. Najbolj na k**** mi pa gredo ti kvizi, s katerimi so začeli pred kratkim. Sej ok, nekateri kvizi so v redu, moti me spammanje z raznimi kvizi v stilu “Kako dobro poznaš Salima Hamiđića? -Sploh ga ne poznaš.” in potem je spodaj komentar “-Haha, sej ga res ne.” WTF, kej potem sploh rešuješ prekleti kviz??? Nimate ljudje nič pametnejšega za delat kot spammat Facebooku z neumnostmi? Očitno res ne in to so večinoma generacije, na katerih bo čez 5, 10 ali mogoče še več (kdo bi vedel) slonelo naše gospodarstvo. Thumbs up !
Aja, za izklop kvizov na Facebooku imate 2 možnosti:
a) pri vsakem kvizu se desno zgoraj nahaja možnost “Hide” in potem lahko izberete, da Facebook skrije vse nadaljne feede tega kviza (ampak kvizov je fucking ogromno in vsak bebec lahko naredi novega, tako da to v bistvu ni neka optimalna rešitev)
b) uporabniki Firefoxa in Chromea si lahko namestite dodatek, ki vam bo blokiral nadležne skripte. Navodila in povezavo do dodatka (Greasemonkey) najdete tukaj. Zadeve nisem preizkusil….Internet Explorer in tako.
P.S. Tale pravi, da ji je Facebook uničil življenje. Revica.
Včasih se nam zgodi, da smo nekje in bi nujno potrebovali (radi slišali) nek komad, ki ga nimamo pri roki. V takem primeru (če nimamo na računalniku nameščenega kakega programa za izmenjavo datotek, khm khm) si lahko pomagamo s stricem Googlom, ki omogoča napredno iskanje s parametri. Če uporabimo prave parametre, nam bo Google kot rezultat iskanja izpisal strani/mape na strežnikih, ki vsebujejo željen mp3 in od koder si ga lahko tudi prenesete. In ne samo to, eni drugi strici so se potrudili in avtomatizirali iskanje MP3 datotek s pomočjo Googlea. Čeprav ene strani to funkcijo že izkoriščajo in objavljajo fake mp3je s povezavami na njihove strani, pa vam vseeno lahko velikokrat pride prav, sploh če iščete kakšne tuje pesmi (pri slovenskih se ne obnese tako dobro)
Sicer pa Google skriva še veliko drugih podatkov… od raznih izvornih kod gonilnikov za omrežne tiskalnike, v katere lahko vdrete z default geslom, do gesel za razne ostale strani (npr. YouTube s pomočjo SearchHacker.com) in še kaj bi se našlo, samo brskati je treba
Glede na to, da imamo v Sloveniji še veliko nezaščitenih WLAN omrežij, bi bilo mogoče bolje, če bi napisal članek o tem, kako zaščititi svoje domače omrežje, ampak (!) to ni tako interesantno
Raje si poglejmo, na kakšne načine lahko svoje omrežje zaščitimo in katere od naštetih (in na kakšen način) lahko shekamo.
Na fizičnem nivoju se lahko poslužujemo omejevanja moči antene, obenem pa lahko spreminjamo smer oddajanja (smerni diagram). To lahko naredimo v naprednješih nastavitvah, če si na naš router namestimo kakšno boljšo programsko opremo v obliki Linuxa (naprimer dd-wrt, o čemer piše Jan). Ta način je precej neuporaben, saj antene ne moremo nastaviti tako, da bo delovala točno po mejah našega stanovanja/hiše
Naslednje, kar lahko storimo je to, da skrijemo oddajanje imena našega omrežja (SSID), kar naredimo v nastavitvah usmerjevalnika (to možnost ima po mojem mnenju vsak usmerjevalnik - Hide ali pa Broadcast SSID). Ta zadeva načeloma skrije naše omrežje, vendar bo malce naprednejši uporabnik hitro ugotovil vaš SSID (načinov je več), tako da tudi ta metoda ni zanesljiva. Naslednje, kar lahko naredimo je, da zaklenemo naše omrežje na MAC naslove naših računalnikov. V tabelo vržemo fizične naslove računalnikov in usmerjevalnik ne bo pustil nobenemu drugemu MAC naslovu, da se poveže nanj. Čeprav se ta metoda sliši dobro, pa se da vseeno dobiti kakšen MAC naslov ima vaš računalnik in potem usmerjevalnik prepričati, da ima tudi vaš računalnik ta MAC naslov. Skratka, v teoriji se sliši dobro, praksa pa je drugačna. Mogoče si lahko ob tej priložnosti pogledate program Cain & Abel. Naslednje, kar lahko naredimo je to, da nastavimo dinamično delovanje naslovov (DHCP) na našem usmerjevalniku na samo toliko računalnikov kot jih imamo doma ali pa vsakemu računalniku določimo fiksen IP naslov. To je še eden od dodatnih varnostnih ukrepov, ki se jih lahko poslužimo. Nato pa pridejo na vrsto enkrpicije ali kodiranje podatkov.
Zaščita WEP, ki omogoča 64 in 128 bit (ponekod tudi 256 bit), je bila izredno hitro razbita, ko so odkrili pomanjkljivosti v načinu enkripcije RC4, ki jo WEP uporablja. Na internetu se danes najde že kar precej programov za različne operacijske sisteme, ki na podlagi nekaj desetsekundnega opazovanja prometa po omrežju (zaščitenem z WEP) vržejo ven geslo. Eden izmed teh je Aircrack-ng. Tega načina zaščite omrežja ne uporabljajte.
WPA in WPA2 sta boljša načina zaščite in med njima pravzaprav ni večjih razlik, edina razlika je v uporabi AES, ki ga pri WPA lahko pogojno uporabljamo. Skratka, WPA je bil narejen kot odgovor na hude luknje v WEPu in je najprej uporabljal TKIP, ki preprečuje vdore preko RC4 in dodaja še dve dodatni zaščiti. Ampak tudi TKIP je dvema nadobudnima Nemcema uspelo konec prejšnjega leta “razbiti”. Takole bom rekel, TKIP se lahko razbije z določeno mero znanja, dobrim slovarjem in v primeru, da imamo za geslo omrežja nastavljeno nepreveč komplicirano geslo (npr: HkSAxWASX92#”.XXAASX:0)”!!X - komplicirano, adminjecar - nekomplicirano ;))”. Za ta namen lahko uporabite katerega izmed raznih naključnih generatorjev gesel - WPA-PSKgen ali pa GRC.com. Zato se danes uporablja AES, ki ga je razvila ameriška vojska (kot veliko večino stvari iz tehničnega področja), katerega (zaenkrat!) še ni mogoče razbiti. Skratka, za največjo mero zaščite uporabljajte WPA AES oz. WPA2 AES.
Obstaja pa še nekaj načinov zaščite vašega omrežja, o katerih pa lahko vržemo kakšno besedo v komentarjih. Pa če sem slučajno kaj narobe napisal, bom z veseljem popravil
Za konec pa še en video hekanja WPA TKIP omrežja s pomočjo Backtrack Linux distribucije, ki jo lahko zaganjate tudi kot LiveCD, in vsebuje en kup različnih orodij za “igranje”
Mogoče še dva zanimiva linka iz wireless scene:
WarDriving
Eduroam
Ruckus Wireless, ki ga pri nas zastopa podjetje Telos, so prve naprave na svetu, ki zagotavljajo zanesljivo distribucijo multimedijskih vsebin po brezžičnem (802.11) omrežju. Naprave ponuja pri nas kar nekaj ponudnikov multimedijskih storitev - Siol, Amis, Mobitel, T-2… O Ruckusu je veliko govora tudi na raznih spletnih forumih, kjer uporabniki sprašujejo, kako naj brezžično prenašajo televizijo iz ene sobe v drugo. Sam te firme do današnjega dne sploh nisem poznal (and I should be ashamed). Cene naprav so resda kar visoke, ampak če zadeva deluje, zakaj pa ne plačati malce več? Profesor (Andrej Štern), ki nas uči predmet Mobilni sistemi, mi je za en teden posodil Ruckus MF2501 (MediaFlex), da zadevo sprobam in vidim, če res deluje. Ob zagonu naprave le-ta začne iskati WLAN omrežja, ki jih najde s pomočjo 6 visokozmogljivih anten, in ves čas išče optimalni signal. Preko preprostega uporabniškega vmesnika (kot pri routerjih) se povežemo na željeno omrežje in nato s pomočjo UTP kabla na Ruckusa, ki v tem primeru deluje kot bridge, priklopimo router, ki nam razširi doseg našega WLAN omrežja. Precej elegantnejša rešitev kot uporaba WDS (Wireless Distribution System), sploh če imate na voljo dva routerja različnih znamk (WDS ni standardiziran). Skratka, kar sem videl v šoli, je Ruckus odlična rešitev. Sedaj me pa čaka malce testiranja njegovih sposobnosti, obenem pa čakam, da bom lahko sprobal tudi 802.11n (draft) - mogoče na naslednjih laboratorijskih vajah, sicer si bom pa moral sam omisliti router in solidno kartico za n verzijo. Ko smo ravno pri routerjih - že nekaj časa imam na piki Asus WL-500W, ki ima vgrajene USB priključke, na katere lahko kar priključimo zunanji disk in s pomočjo vgrajenega (!) torrent klienta tankamo stvari direktno iz routerja (usmerjevalnika, da ne bom zanemarjal maternega jezika) na disk - računalnik pa imamo lepo zaprt. Skratka, stvari v brezžični sceni so IZREDNO interesantne. Mogoče bom v prihodnosti napisal kakšno o war drivingu, WEP, WPA, WPA2 in kakšnih bolj interesantnih tematikah iz tega področja




Vem, da nisem ravno človek, ki bi se lahko hvalil s pravilnimi metodami čiščenja, vendar menim, da bo komu znal tale zapis priti prav. Pri prenosnikih se rado zgodi, da se začnejo pregrevati, zaradi česar potem delujejo p-o-č-a-s-n-e-j-e. Odvisno od tipa prenosnika, a pri večini bomo našli na spodnji strani rešeto in ventilator, ki deluje kot nekakšna črpalka in nato piha hladen zrak skozi vroča hladilna rebra ter jih tako hladi.
Kako veste, če je vaš prenosnik potreben čiščenja?
- ohišje je na mestih, kjer so hladilne reže in procesor tako vroče, da vas opeče (sploh pri AMD procesorjih)
- ventilator v prenosniku deluje večino časa in je zaradi tega prenosnik zelo glasen
- vaš prenosnik deluje počasi in ste 100% prepričani, da to ni krivda Viste, spywarea ali česa podobnega
- prenosnik se vam vsake toliko sam od sebe ugasne (bog ne daj)
Skratka, sam sem imel težavo z umazanimi hladilnimi rebri kar nekaj časa, čeprav mi sprva sploh na pamet ni prišlo, da bi lahko bilo to krivo za počasnost prenosnika. Po temeljitem skeniranju za škodljivimi programčki, čiščenju registrov, start-upa, defragmentaciji, tweakanju Viste itd. je zadeva še vedno delovala počasi, zato ni bilo druge kot prijeti v roke izvijač in se lotiti dela
Prenosnik je še vedno v garanciji, ampak glede na to, da je že cel pobunkan in pretepen (je pač delovni prenosnik), mi je najverjetneje tako ali tako ne bi priznali. Vi pa bodite previdni, da česa ne preveč popraskate ali ne strgate katere od nalepk. Moje mnenje takšno, da bi garancija morala v tem primeru še vedno veljati oz. da bi to lahko naredil vsakdo doma in mu ne bi bilo potrebno plačevati servisa za tako malenkost.
Skratka, na spodnji strani odšraufamo nekaj vijakov, nato pa z nekaj Newtni sile počasi začnemo odpirati plastiko, ki zakriva večji del drobovja prenosnika (slika1). Odpre se nam pogled na večji del matične plošče s procesorjem, ventilatorčkom in hladilnimi rebri, kar je vse, kar nas trenutno zanima (slika2).
Procesor se med delovanjem izredno segreje, zato potrebuje hlajenje. Na stacionarnih računalnikih je pri zmogljivejših računalnikih to rešeno z velikim hladilnikom, za katerega pa prenosniki nimajo prostora. Zato so tam hladilna rebra, ki nato po bakrenih ceveh (rebrih) prevajajo toploto do hladilnih reber na robu ohišja prenosnika, katere hladi ventilatorček. Če so hladilna rebra zapacana oz. jih hladen zrak ventilatorčka ne doseže, potem se ne hladijo, kar rezultira v višjih temperaturah procesorja, počasnejšem delovanju, večji porabi energije (baterije) in nenazadnje v krajši življenski dobi procesorja.
Naslednje, kar moramo storiti je odviti vijake na ventilatorčku, ventilatorček umakniti (lahko ga tudi izklopimo iz napajanja preko matične plošče, da boste psihično bolj mirni, da vas ne more nič stresti - prav tako lahko vržete ven baterijo prenosnika ;)) ter si ogledati hladilna rebra, ki so po vsej verjetnosti zapacana. Tako hladilna rebra kot ventilatorček očistimo (lahko si pomagamo s palčko za ušesa in kakšno suho krpico) in delo je opravljeno. Ventilatorček prišraufamo nazaj, isto naredimo s plastiko, nato pa prenosnik zaženemo in občutiti bi morali razliko v delovanju

slika1

slika2


GPS navigacijo, ki sem jo dobil za lanski rojstni dan od Anje, sem sicer zelo malo uporabljal, ker ceste, kjer se večinoma vozim, poznam. Ampak ob redkih priložnostih je napravica prišla zelo prav - naprimer ob hoji v hribe/gore, kjer sem lahko spremljal nadmorsko višino, iskanju bivališč prijateljev v Ljubljani ter vožnji po neznanih krajih. Zadnjič sem jo uporabil, ko smo šli na koncert skupine Lordi v Cerknico (fotke moram še objavit, dammit!), četudi sem pot poznal, ampak je dobro že zaradi baterije, da se zadeva uporablja. GPS je takrat ostal v očetovem avtomobilu, nato pa sem ga prejšnji teden pobral ven in hotel očistiti, da ga bom uporabljal v mojem avtku. Vsega hudega navajena Nokia 5800, ki jo čistim na enak način kot sem se lotil GPSa (čeprav sem ga že prej na podoben način enkrat ali dvakrat očistil), takšno čiščenje zlahka preživi. GPS očitno ne.
Uporabil sem manjšo količino Stelexa (vsega skupaj mogoče 20 kapljic) in kuhinjski papir v roli ter GPS dodobra očistil vse umazanije in prahu ter ga postavil na mizo, kjer sem naslednji dan opazil, da mu je uspelo “popiti” Stelex. Sama naprava še vedno deluje, ne deluje pa touch-screen, zato je zadeva bolj kot ne neuporabna. Poslal sem ga tudi na servis podjetju Asbis, kjer so mi prijazno odgovorili, da bi popravilo naprave stalo več kot sama naprava. Konec slab, jst jezen. Do nadaljnega sem se odločil, da bom premišljeval, če GPS napravo pravzaprav res potrebujem (glede na to, da ima že Nokia 5800 vgrajen GPS sprejemnik). Vsekakor lahko za zaključek samo fino zakolnem.
Nauk: ni vse tako vodoodporno kot se zdi
